ČEŠKI RAJ - 5. DEL

Jičin je en od mojih najljubših krajev na Češkem. Tak, kjer je glavna ulica v centru polna ljubkih trgovinic z nepotrebnimi, ampak »moramimeti« stvarmi. Kjer ti prodajalec stare šole steklovino proda in pazljivo zapakira v belih bombažnih rokavicah in kjer te oskrbnica campa na obrobju mesta začudeno vpraša, kaj sredi poletja počneš tu, če so vsi ostali na morju. Ravno zato, sem si mislila, ko sva zvečer pred spanjem v šotoru poslušala skupino čeških otrok, ki so ob tabornem ognju prepevali češke pesmi.

Je pa Jičin tudi krasno izhodišče za treking po Hruboskalskem. Šestnajst kilometrov vožnje in že se znajdeš v posebni pokrajini, katero je voda oblikovala v milijonih let. Območje je prepredeno z gozdnimi potmi. Midva sva izbrala krožno pot, ki se začne pri gradu Hrubá Skála in pripelje do drugega gradu, gradu Valdštejn, in vodi do manjšega kanjona, ki je na posameznih mestih tako ozek, da se težko srečata dve osebi in si res zasluži ime Mišja luknja. Pot nato skozi gozd pripelje do krasnih razglednih točk, kjer se pred tabo odpre pogled na velikane, več kot šestdeset metrov visoke skalnate stolpe. Kamnine so mestoma tako porozne, da sredi gozda lahko najdeš področja, ki spominjajo na peščene plaže nekje na rajskem otoku.

Celotno območje okrog Hruboskalskega, Mlade Boleslav, Jičina in ostalih krajev, ki se nahajajo kakšnih 50 kilometrov severovzhodno od Prage, se imenuje Český ráj (Češki raj). Po videnem povsem upravičeno.

Verjetno zaradi poprej videnih naravnih lepot me mesti Hradec Králové in Pardubice nista posebej očarali. 

ČEŠKI RAJ - 4. DEL

Nekoliko manj romantični so bili campi v bližini mesta Plzeň. Tehno glasba se je razlegala iz prvega in naju v kombinaciji s pogledom na horde mladostnikov pognala do drugega, ki pa s prepolnimi, čudno dišečimi smetnjaki in nepopisno gnečo žal tudi ni bil boljša izbira. Zaradi pozne ure sva hočeš-nočeš postavila šotor v zavetju pločevine (beri avtomobilov). Zgodaj zjutraj sva camp zapustila in si zajtrk, vključno s kavo, čajem in svežimi žemljicami, rajši privoščila na samem v naravi. Po zajtrku sva se odpravila v Plzeň, ki se nahaja 90 kilometrov zahodno od Prage in je četrto največje mesto na Češkem. Leži ob sotočju štirih rek. Njegova največja znamenitost je katedrala Sv. Bartolomeja, ki se ponaša z največjim stolpom v državi (102,26 m), ogleda vredna pa je tudi druga največja sinagoga v Evropi ter 20-kilometrska podzemna mreža rovov, ki so delno odprti tudi za javnost. Leta 2015 bo Plzeň (skupaj z belgijskim mestom Mons) Evropska prestolnica kulture, že sedaj pa je prestolnica kar dveh svetovno znanih znamk piva: Pilsner Urquell in Gambrinus.

V nadaljevanju poti sva si ogledala samostan Plasy in cerkev Marianska Tynice. Prvi mi je ostal v spominu predvsem po tem, da je edina stavba ob najinem raziskovanja države, ki propada vsem na očeh in je še niso obnovili, cerkev pa je simpatična zaradi skrbno negovanega parka, ki jo obdaja in zanimivih detajlov na sami zgradbi, kjer so pri prenovi »pozabili« obnoviti določene dele in je tako ob vhodih v cerkev  moč videti še nekaj golih opek.  

Kaj naj povem o tolikokrat opevani Pragi? Hradčani so še zmeraj veličastni, nekaj tudi po zaslugi našega Plečnika, in Karlov most kot zmeraj povezuje oba bregova Vltave. Kako priročno za razne umetnike, ki na njem razstavljajo in prodajajo svoje stvaritve. Za turizem v Pragi se ne bojim, mislim, da posel čudovito uspeva. Pasjim lastnikom bo verjetno zanimiv podatek, da praška mestna policija skrbi za žejne štirinožce in jim v vročih poletnih dneh ponuja vodo za osvežitev.

Na poti proti Mladi Boleslav, kjer je Škodina tovarna in tudi Škodin muzej (v času najinega obiska ravno v postopku renovacije, vendar si je kljub temu moški član druščine za 1 evro lahko ogledal dva prostora s starodobniki) ter kjer se v nekoliko sodobnejši različici glavnega trga prepozna vpliv denarja, sva naletela na razvaline gradu Zviretice. Ta je bil zgrajen v 14. stoletju, dvakrat utrpel požar (v 17. In 18. stoletju) in po drugem ostal ruševina. Z ohranjenega stolpa je lep razgled na okolico, travnate površine ruševin pa ponujajo odlične prostore za piknike in počitek, kar je nekaj domačih turistov v času najinega obiska s pridom izkoriščalo.

ČEŠKI RAJ - 3. DEL

Naslednji dan sva krenila proti severozahodu, da si ogledava Vimperk, ki ima vsega skupaj 8500 prebivalcev. Nič kaj turistično mestece leži dokaj visoko, na 720 metrih nadmorske višine, ob stari trgovski poti iz Bavarske do Bohemie, ki je bila nekdaj glavna za transport soli. Nad mestom dominira veličastna trdnjava nekdanjega gradu, ki se sedaj uporablja kot mestni muzej. Originalen gotski grad so najprej v 13. stoletju rekonstruirali v renesančnemm, v 18. stoletju pa v gotskem stilu. Poleti je v mestu tradicionalni festival imenovan »Poletje pod Boubínom«. Ime je dobil po gori Boubín (1362 m.n.v), ki leži južno od mesta in je peta najvišja gora narodnega parka Šumava.

Pred prečkanjem Šumave, kjer svoj prosti čas in dopust preživlja veliko ljubiteljev narave, kolesarjenja in trekinga, za kar je na voljo več kot 500 kilometrov označenih poti, sva se na kratko ustavila še v kraju Husinec, kjer se je leta 1369 rodil Jan Hus, verski reformator, teolog, pridigar, rektor praške univerze in najverjetneje tudi avtor reforme češkega pravopisa, neke vrste češki Trubar. Hus je v svojih delih kritiziral propad vrednot katoliške cerkve in ker svojih naukov kljub grožnjam in prigovarjanju ni hotel preklicati, so ga leta 1415 zažgali na grmadi. 6. julij, dan njegove usmrtitve, je na Češkem državni praznik. V Husovem rojstnem kraju je možen ogled njegove rojstne hiše.

Nikjer nisem zasledila, da bi bili mnogoštevilni češki gradovi posebej zanimivi za turiste in bi jih dajali v bok z gradovi Ludvika Bavarskega ali tistimi iz doline Loare. Obstajajo sicer izjeme, kot sta na primer grad Hluboka (najbolj oblegan grad na Češkem) in grad Rožemberk, ostali so bolj ali manj obiskani le s strani lokalnega prebivalstva. Eden takih je tudi grad Kašperk. Kamniti grad, ki se nahaja v osrčju gozdov, precej obnovljen, zelo avtentičen, brez nepotrebnega kiča. Brez plačila si lahko ogledaš grajsko dvorišče, z nakupom vstopnice tudi zahodni ali vzhodni stolp. Slednjega sva si za ogled izbrala midva, toliko bolj vesela, ker je vstop dovoljen tudi psom. Dobro je, če ima pes nekaj agility spretnosti, da lahko pride po zelo ozkih in strmih stopnicah (praktično lestvi) v peto nadstropje (in potem tudi dol), od koder se odpre lep pogled na okolico. Ne škodi niti, če lastnih psa nima strahu pred višino ali vrtoglavice in če razume vsaj malo češko ali nemško. Vodenja v angleškem jeziku ni.

Nekaj kilometrov od gradu se nahaja mesto Kašperske Hory, po katerem je grad dobil ime. V poletnih mesecih precej izumrl, sicer prijeten, a nič poseben kraj. V spomin pa se mi je vtisnilo kosilo v eni od gostiln. Lokalna specialiteta, katere osnova so testenine, ostali dodatki po izbiri (od slanine do zelenjave), vse skupaj prekrito s sirom in gratinirano v pečici. Po vsej, z nezmleto kumino začinjeni hrani, dobrodošla sprememba.

Kasneje se je izkazalo, da je bil dan rezerviran za gradove, saj sva si lahko ogledala tudi grad Velhartice, ki preseneti s svojo romantično in zelo fotogenično zunanjo podobo.

ČEŠKI RAJ - 2. DEL

Najprej sva si ogledala Český Krumlov, mestece na okljuku reke Vltave (nemški izraz »Krumme Aue« v prevodu pomeni krivi lok), s 14.000 prebivalci in s trumami turistov z vsega sveta. Sem jih privabi dejstvo, da je to eno najlepših zgodovinskih mest na Češkem, ki je od leta 1992 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO. Poleg turistov si človek lahko ogleda tudi preko tristo zgodovinskih zgradb, med njimi je najmogočnejši grad, ki je nastal v 14. stoletju. Zelo lep je tudi grajski park, ki se razprostira na sedmih hektarjih. Nekje sem zasledila misel, da raziskovanje Krumlova ni le potovanje skozi prostor, pač pa zaradi izredne zgodovinske vrednosti tudi sprehod skozi čas, ob čemer človek pozabi na vse. Mogoče to drži, če ga človek obišče v turistično manj obleganih mesecih. Naju pa je prevelika gneča kmalu pognala naprej, v bolj mirne, a zato nič manj lepe kotičke.

Samostan Zlatá Koruna (Zlata Krona), ki se nahaja približno šest kilometrov severneje, v smeri Českih Budějovic, je svoje imel dobil po trnu iz Jezusove krone. Trn naj bi še danes hranili tam. Verjamem zapisom, ki sem jih prebrala o samostanu, saj si njegove notranjosti zaradi pasje spremljevalke nisva ogledala. Smo pa naredili lep obhod naokrog po parku, mimo ribnika in starinarnice s knjigami, kjer poleg starih knjig prodajajo tudi dobro češko vino in si lahko ogledaš veliko maketo samostana. Prijetno in sproščujoče.

Še nekaj kilometrov severneje leži prej omenjeno mesto České Budějovice, največje mesto Južne Bohemie (95.000 prebivalcev), pomembno industrijsko središče in rojstni kraj ene najbolj znanih pivovarn na svetu. Če povem, da je nemško ime tega mesta Budwies, bo vsem jasno, o kateri pivovarni je govora. Mesto se ponaša z velikim osrednjim trgom, enem od največjih v Evropi. Seveda na trgu ne manjkata vodnjak (Samsonova kašna) in mestna hiša. Viden znak prejšnjega bogastva mesta je Černá Věž, črni stolp. To je 72 metrov visok zvonik in opazovalni stolp obenem, zgrajen v letu 1577. Njegova najnovejša pridobitev je velika kovinska muha malo pod uro, ki pa verjetno razen estetske nima nobene druge funkcije.

ČEŠKI RAJ - 1. DEL

Država: Češka
Politična ureditev: republika
Članstvo v EU: od leta 2004
Glavno mesto: Praga
Denarna enota: češka krona
Uradni jezik: češčina
Prebivalstvo: 10,5 milijona
Celotna površina: 78 866 km2

Lansko poletje, ko so trume turistov s severa Evrope pripravljale invazijo na Sredozemlje, sva se midva odpravila njim nasproti. Najin cilj je bil v štirinajstih dneh doživeti Češko republiko. Na pot sva se odpravila z avtom, s pasjo družbo v prtljažniku in s kompletno opremo za kampiranje. Obožujeva destinacije, kjer ni veliko turistov in kasneje sva se prepričala, da sva, z malimi izjemami, dobila ravno to, kar sva iskala.

Nekaj let nazaj sem bila sama že na krajšem obisku Češke in videla najbolj oblegane znamenitosti, zato sem vedela, kaj lahko pričakujem. Moj sopotnik in v.d. mož obenem pa je bil prepričan, da bo na lastne oči doživel, kaj v resnici pomeni znano slovensko reklo: »Tole je pa češko.« Vendar se je krepko zmotil. »Češki« je bil tu in tam mogoče kak camp, nekaj vaških trgovin in tiste tri res stare škode na cesti, za katere bi si želela, da bi jih bilo več in bi kakšno ujela v objektiv.

Najino odkrivanje novega se je začelo na jugozahodnem delu države, ob jezeru Lipno v pokrajini Južna Bohemia. Največje jezero na Češkem (48 km dolžine) je nastalo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so na reki Vltavi zgradili jez za potrebe hidroelektrarne. Jezero je znano po vodnih športih, kot so jadranje, windsurfing, plavanje, smučanje na vodi, vožnja s kanuji, ribolov… Camp, ki sva ga izbrala že doma preko interneta, je bil zadetek v polno. Zelo malo turistov, razgled iz šotora pa direktno na umirjeno obalo jezera. In ogromne breze vsenaokrog. Cena campov v tem delu je nekoliko višja kot v ostalih pokrajinah, še vedno pa kar nekaj nižja od campov, ki sva jih v preteklosti obiskala na tem in tudi na drugem koncu sveta. Mogoče edina slaba stran tega področja je, da zaradi turizma nima tipičnega podeželskega vtisa. Kar naju niti ni motilo, saj je bil najin tridnevni tamkajšnji tabor samo odskočna deska za izlete v okolico.

NORMANN COPENHAGEN

Kadarkoli vidim kozarce Normann Copenhagen mi je žal, da ne pijem konjaka. Niti njihove klubske mizice se ne bi branila.

POŽRTIJA

Kakšen bi bil poznospomladanski vikend brez piknika?! Tega sva si po zidanju kleti, bojevanju s plevelom na vrtu in ostalih zabavnih gospodinjskih dogodivšinah zaslužila. In tokrat sva se samo usedla za mizo. Šef kuhinje in organizator je bil Marko, njegove štiri punce pa pomočnice.

Foto: Jure

ALERGIJA

Pomladi je že skoraj konec, moja alergija pa še kar traja. Alergija na vse nemogoče prizidke na slovenskih hišah (včasih se katere držijo kar trije ali več, vsak v drugem stilu), na improvizirane drvarnice, nadstreške za avtomobile, brunarice... Aaaaapčih!
Ali mogoče kdo od samsvojmojster graditeljev pomisli na to, da ob vožnji po Sloveniji trpijo moje oči, ko "občudujem" njihove stvaritve? Dvomim. In verjetno se niti ne zavedajo, da za relativno malo denarja lahko postaviš zelo ličen objekt. Seveda za to potrebuješ tudi nekaj estetskega čuta, ki pa se ga žal ne da kupiti.  

Fotografije: Tiny House Listings