6. maj 2015

MARJETKA

Tri dni nazaj smo se vrnili s krasnega potovanja po Albaniji. Preden na blog spravim nekaj utrinkov, da jih bo čez leta lažje priklicati v spomin, se spodobi, da javno predstavim tudi naše najnovejše prevozno sredstvo.

Z Juretom sva do zdaj vedno potovala z avtom in šotorom. Z leti in z nekajkratnimi nalivi ob nepravih trenutkih pa se je razvila želja po združitvi prevoznega sredstva in počitniškega doma. Inciator in organizator za nakup avtodoma je bil seveda Jure, ki mi je zadnjih nekaj let neumorno kazal oglase raznoraznih starih škrip. Ob vseh tistih Hymer-jih iz časa pmr (pred mojim rojstvom) so mi šle kocine pokonci.

Končno mi je kakšna dva tedna pred njegovim 40 rojstnim dnem poslal oglas, ki je prestal strogo sodniško sito (moja malenkost) in čez nekaj dni je bil star rumen kombi, predelan v avtodom, na najinem dvorišču - kakšno rojstnodnevno darilo! Kasneje sva ugotovila, da je prav čakal na naju, saj je enake barve kot Juretov prvi avto, enake znamke kot moj prvi avto, narejen istega leta, kot sva se midva spoznala in po vrhu vsega prejšnji lastnik živi v kraju, ki se imenuje enako kot naš kraj.

Zaradi opaznih rožastih nalepk smo avtodom prekrstili v Marjetko. In v dobrega pol leta z njo doživeli marsikaj. Od decembrskega zmrzovanja v Istri zaradi nedelovanja webasta, do romantičnega gledanja zvezd v bloških gozdovih, ko sta nas dva lokalna možakarja s terencem izvlekla iz preveč blatnega terena. :)

Marjetka, še na mnoga leta in veliko prevoženih kilometrov!



Foto: Jure

13. februar 2015

JACK

Včeraj se nama je obetalo mirno popoldne in lep večer v družbi kolegov. Ampak včasih se plani ne izidejo in presenečenja so vedno možna.

Na poti iz službe so v okolici Turjaka nasproti vozeči avtomobili oddajali svetlobne znake in takoj sva pomislila na radarsko kontrolo. Te ni bilo, je pa na sredi magistralne ceste čepelo izmučeno bitje in avtomobili so švigali mimo. Izkazalo se je, da je kuža. Takoj sva ustavila, kolikor varno se je dalo, poklicala psa in ga spravila v avto. Začeli smo odisejado po vseh okoliških vaseh, vendar kužka nihče ni poznal. Poklicala sva veterinarja. Prvega, drugega, tretjega… Vsi so bili izven delovnega časa in povsem nezainteresirani, da bi priskočili na pomoč. Eden od njih nama je celo rekel, da sva se pošteno namočila s tem, ko sva ga pobrala. Še vedno mi ne gre v glavo in žalostna sem, da lahko nekdo s takim poklicem, kaj poklicem, poslanstvo naj bi to bilo, izjavi kaj takega.

Ker nisva ničesar rešila, doma pa naju je že predolgo čakala Roxy, sva se s psom vred odpeljala v Ribnico, na hitro poskrbela za lastnega psa, potem pa se z najdenčkom vred odpeljala nazaj proti Ljubljani. V preverjeni veterinarski kliniki, kjer jim živali pomenijo malo več kot samo mesečni dohodek, so nas prijazno sprejeli. Kosmati obiskovalec je bil deležen celo poljubčka in lastnike smo našli s pomočjo čipa. Izkazalo se je, da je kuža prehodil precej dolgo pot od doma do kraja, kjer sva ga našla in da mu je ime Jack. Lastniki žal niso imeli časa (?), da bi včeraj zvečer prišli ponj, zato je noč preživel na varnem v boksu. Glede na to, kako je bil izmučen, je verjetno celo noč sladko spal in sanjal o svoji dogodivščini.

Upam, da ga v bodoče takšni dolgi izleti ne bodo zamikali ali ga na pot ne bo speljala kakšna ljubezni željna pasja gospodična.  :)

SREČNO, JACK!




16. januar 2015

NOVO MESTO

Za včerajšnji »izlet« se lahko zahvalim našemu zdravstvu. Ker so vrste za laserske operacije oči v Ljubljani dolge kot jara kača, razen v primeru, da pomahaš s par sto evri, se je mami odločila, da gre v Novo mesto, kjer razmeroma hitro prideš na vrsto.
V bolnišnico sva prišli oboroženi s sendviči, vodo in knjigo za preganjanje dolgčasa. Po dveh urah čakanja je strani v knjigi zmanjkalo. Čakalnica je bila še vedno polna, zato sem se odpravila na krajši potep v mestu. In ugotovila, da je Novo mesto res luštno. Prijetne majhne trgovinice, urejene ulice, nobene gneče… Svoje pa seveda prida tudi Krka, ki leno obroblja staro mestno jedro.
Novo mesto, pridem še kdaj.




13. januar 2015

BRALNA KONDICIJA

Lansko zimo sem hodila na tečaj kvačkanja in tašča mi je takrat rekla, da bom imela težave, ker branje in kvačkanje ne gresta skupaj, saj vsaka od teh dejavnost zahteva svoj čas. Pa kvačka in knjiga nista nikoli grdo gledali ena na drugo, ker ne za prvo ne za drugo lansko leto nisem imela prav dosti časa. Klub temu sem tu in tam nakvačkala kakšno kapo ter pred spanjem prebrala stran ali dve. Skupaj se je nabralo 17 knjig. Letošnji bralni načrti so veliko bolj širokopotezni in zaenkrat mi gre kar dobro. Berem že tretjo knjigo. Do aprila bo verjetno šlo v tem tempu, potem pa sumim, da bo klic pomladi in vrta močnejši. :)

Seznam prebranih knjig v letu 2014:

1. Lisa See: Snežna roža in skrivnostna pahljača
2. Charles Bukowski: Pošta
3. Alan Bennett: Nenevadna bralka
4. Patrick Taylor: Irski podeželski zdravnik
5. Viktorija Bevc: Posvojitev otrok
6. Vinko Möderndorfer: Opoldne nekega dne
7. Ewan McGregor & Charley Boorman: Dolga pot naokrog
8. Safiya Hussaini Tungar Tadu & Raffaele Masto: Jaz, Safiya
9. James Frey: Milijon majhnih koščkov
10. Ayad Akhtar: Ameriški derviš
11. Anna Gavalda: Samo skupaj, nič drugega
12. John Banville: Morje
13. Cristiano Cavina: V deželi Penavrit
14. Isabelle Minière: Navaden par
15. Liz Jensen: Devete življenje Louisa Draxa
16. Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica
17. Nina Kresswitz: Moški na stranskem tiru

Foto: Vir

8. januar 2015

ELVIS

Če bi imel gospod Presley na jedilniku malo manj tablet, bi mogoče danes lahko pihal svečke na torti. Točno 80 bi jih bilo.

Foto: Vir

19. november 2014

BOŽIČEK ZA EN DAN

Počasi se približuje december in vsi že po tihem razmišljamo, s čim bomo med prazniki obdarili najbližje, kaj dobrega bomo pojedli, kam bomo med počitnicami oziroma dopusti odpotovali in s kom bomo preživeli te vesele dni.

Vsi žal nimajo te sreče in za njih so prazniki precej stresno in žalostno obdobje. In ena najbolj ranljivih skupin so otroci iz socialno šibkih družin ali celo otroci brez staršev. Njihovim nasmehom je namenjena akcija BOŽIČEK ZA EN DAN.

Božiček lahko postane vsak, ki je pripravljen odstopiti kak evro, predvsem pa nekaj časa in dobro voljo. Preprosto se registriraš na spletni strani Božiček za en dan, izbereš enega izmed otrok s seznama (letos bo Božiček obiskal otroke iz Slovenije, BIH, Srbije, Bolgarije in Kosova), počakaš na potrditev, potem pa v lep papir zaviješ škatlo od čevljev, jo napolniš z darili za izbranega otroka in jo nato najkasneje do 11. decembra 2014 odneseš na enega izmed zbirnih centrov.

Že iščeš rdeč plašč in kapo, da se pridružiš? 


Foto: Vir

30. september 2014

BISTRA HČI PLANIN

Spomnim se učne ure pri slovenščini, nekje v šestem, sedmem razredu osnovne šole. Učili smo se o poeziji Simona Gregorčiča. Nekdo od sošolcev je spraševal kakšna barva je zelenomodra in kot naročeno sem ravno takrat imela oblečen pulover prav takšne barve.
Osemdeseta in osnovna šola so že zdavnaj minili. Večina spominov zbledela. Soča pa ostaja enaka. Krasna!


Soči

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Simon Gregorčič

25. september 2014

ROBINZONI

Letošnje poletje je odšlo, še preden je dodobra zaživelo. Da ne bi tako odfrčal tudi spomin na letošnji glavni dopust, po dolgih letih zopet preživet na morju, bom tudi tukaj deponirala nekaj utrinkov.

Kornati, otok Žut, stara kamnita ribiška hiška na samem, midva in najina kosmatinka. Vožnje z ribiškim čolničkom, oderuški gostinci v marini (ampak pršut je bil pa dober), pelinkovec, knjige, moje prvo ribarjenje z ribiško palico (in to uspešno, tisto malo ribo sva si pravično razdelila), moja prva posneta fotografija, ki so jo objavili v eni od slovenskih revij ter mala miška, ki je eno noč priredila pravcato zabavo, zaradi katere nisva spala.

Naslednje leto me vleče na vzhod. Kar slišim, kako nas kličeta Romunija in Moldova. :)






23. september 2014

POZDRAVLJENA JESEN

Veselim se obarvanega listja, kostanja in gob, pa čaja z medom in prvega ognja v kaminu. Jesen, lepo pozdravljena!

 
Foto: vir

2. september 2014

GRAD SNEŽNIK

Pri nas je zadnje čase bolj suša z izleti. Se trudiva vsaj približno dokončati hišo in tako ne ostaja ravno veliko časa (in denarja) za pohajkovanje naokoli. To nedeljo se me je moj zidar/tesar/arhitekt/finančnik/itd usmilil in me s skuterjem odpeljal na lepše, na grad Snežnik. Ker sva bila brez pasje družbe, sva izkoristila tudi voden ogled notranjosti gradu in bila prijetno presenečena. Vsekakor priporočam.

Grad Snežnik stoji na Notranjskem, blizu istoimenske gore Snežnik, njegova zgodovina pa sega celo v 11. stoletje. Večina ohranjenega pohištva in grajski park so iz obdobja zadnjih lastnikov, nemške družine Schönburg-Waldenburg (1853-1945), ki je grad uporabljala kot poletno rezidenco.

Po drugi svetovni vojni je bilo posestvo Snežnik nacionalizirano in je kot lovska postojanka pripadlo državnemu protokolu.

V obdobju od 2005 do 2008 je bil grad prenovljen. Danes z njim upravlja Narodni muzej Slovenije in je od leta 1983 dostopen tudi javnosti.




Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...