JACK

Včeraj se nama je obetalo mirno popoldne in lep večer v družbi kolegov. Ampak včasih se plani ne izidejo in presenečenja so vedno možna.

Na poti iz službe so v okolici Turjaka nasproti vozeči avtomobili oddajali svetlobne znake in takoj sva pomislila na radarsko kontrolo. Te ni bilo, je pa na sredi magistralne ceste čepelo izmučeno bitje in avtomobili so švigali mimo. Izkazalo se je, da je kuža. Takoj sva ustavila, kolikor varno se je dalo, poklicala psa in ga spravila v avto. Začeli smo odisejado po vseh okoliških vaseh, vendar kužka nihče ni poznal. Poklicala sva veterinarja. Prvega, drugega, tretjega… Vsi so bili izven delovnega časa in povsem nezainteresirani, da bi priskočili na pomoč. Eden od njih nama je celo rekel, da sva se pošteno namočila s tem, ko sva ga pobrala. Še vedno mi ne gre v glavo in žalostna sem, da lahko nekdo s takim poklicem, kaj poklicem, poslanstvo naj bi to bilo, izjavi kaj takega.

Ker nisva ničesar rešila, doma pa naju je že predolgo čakala Roxy, sva se s psom vred odpeljala v Ribnico, na hitro poskrbela za lastnega psa, potem pa se z najdenčkom vred odpeljala nazaj proti Ljubljani. V preverjeni veterinarski kliniki, kjer jim živali pomenijo malo več kot samo mesečni dohodek, so nas prijazno sprejeli. Kosmati obiskovalec je bil deležen celo poljubčka in lastnike smo našli s pomočjo čipa. Izkazalo se je, da je kuža prehodil precej dolgo pot od doma do kraja, kjer sva ga našla in da mu je ime Jack. Lastniki žal niso imeli časa (?), da bi včeraj zvečer prišli ponj, zato je noč preživel na varnem v boksu. Glede na to, kako je bil izmučen, je verjetno celo noč sladko spal in sanjal o svoji dogodivščini.

Upam, da ga v bodoče takšni dolgi izleti ne bodo zamikali ali ga na pot ne bo speljala kakšna ljubezni željna pasja gospodična.  :)

SREČNO, JACK!