ALBANIJA 2. DEL - MESTO ŠKODRA IN OKOLICA

Odkrivanje dežele se je začelo na severu, kmalu po prečkanju črnogorsko-albanske meje. Prva postojanka je bil camp ob Skadarskem jezeru. In to kakšen camp! Nimam nizkih standardov, kar se estetike tiče, ampak tokrat so me Albanci res presenetili. Brez pripomb. Tudi higiena je bila na spoštovanja vrednem nivoju, kar pa se je hitro spremenilo pri odkrivanju mesta Škodra (Shkodër) in okolice.

Mesto ima okrog 77.000 prebivalcev in je eno najstarejših v državi ter pomembno kulturno in ekonomsko središče. Pri sprehodu skozi center se je takoj izkazalo, da navezovanje stikov z domačini ne bo problem. Še večja atrakcija kot domačini za nas, smo bili mi za domačine. Pravzaprav Roxy, ki s svojo kosmato pojavo skoraj nobenega od treh milijonov državljanov ni pustila hladnega. Pozna se, da je bila država dolgo časa izolirana in so nekatere stvari, ki jih mi srečujemo vsak dan, za njih prava eksotika.

Nad mestom se nahaja grad Rozafa (Kalaja e Rozafës) oziroma njegove ruševine. Kraj je prav prijeten, nadvse fotogeničen z ovcami namesto kosilnic in lepimi razgledi vsenaokrog na mesto, reki Buno in Drino, Skadarskim jezerom...Nad vsem seveda obvezno plapola rdeča albanska zastava s črnim orlom.

Nedaleč od Škodre sva si želela ogledati še eno znamenitost, most Mesit (Ura e Mesit, kar pomeni most na sredini - na sredini so se namreč srečevali ljudje z obeh bregov in trgovali), saj so poprej videne fotografije veliko obetale. Vožnja do tja je bila kot iskanje prave poti v labirintu in navigacija naju je v gosto poseljenem področju z luknjastimi in ozkimi cestami parkrat zavedla, da sva morala obrniti in poiskati novo pot. Končno sva zagledala dolgo pričakovani cilj. Žal pa z njim vred tudi kupe zaudarjajočih smeti in nesrečno umeščenih arhitekturnih priteklin, ki so jih postavili v neposredno bližino in tako uničili pogled na kamniti most iz 18. stoletja, ki je pravzaprav zgodovinski spomenik. Najprej sva bila malo razočarana, potem pa sva se strinjala, da je to tista pristna Albanija, ki počasi izginja in imava srečo, da sva jo še ujela za rep. Da so prav razlike v kulturi tiste, ki dajo potovanjem smisel. Ko se potovanje časovno odmakne, ti v spominu ne ostanejo imena mest, cerkva, gradov..., ampak so ravno odmiki od naše vsakdanjosti in povprečnosti, v eno ali drugo stran, stvari, ki se usedejo v spomin in srce.

Po tako plodnem filozofskem modrovanju :) sva se nagradila s kosilom v bližnji "gostilni". Na začetku je slabo kazalo, ponudba je bila klavrna, a sva na koncu vseeno uspela ublažiti lakoto in žejo. Kljub skromnosti pri gostinski ponudbi sva bila lepo sprejeta ter postrežena in takšna gostoljubnost naju je spremljala vse do zadnjega dne potovanja.

Foto: Jure in moja malenkost