Mesto je pod UNESCO-vo zašito in, podobno kot Berat, že samo po sebi muzej. Pečat mu dajejo predvsem kamnite hiše s prav tako kamnitimi strehami, ki so arhitekturna posebnost in zaradi katere ga nekateri imenujejo tudi "kamnito mesto". Z gradu, ki se dviga nad starim jedrom, se odpira prelep razgled daleč naokrog na celotno mesto in oklico s hribi ter reko Drino. Gjirokastër je rojstni kraj dolgoletnega albanskega voditelja (diktator Enver Hoxha), dvojezične table krajev pa nakazujejo, da na tem področju živi tudi grška manjšina.
Poleg arhitekture mi bo v spominu ostal še sprehod skozi bolšji sejem v najbolj pristni obliki in občutek groze, ko sem videla, da nas je okupirala gruča albanskih policajev v popolni bojni opremi. Trenutek kasneje se je na srečo izkazalo, da so čisto miroljubni in edina stvar, ki so jo želeli od nas, je bila fotoseansa z rahlo naveličano Roxy.
Po vseh dogodivščinah iz mesta je bil popoldne čas za nov podvig - 190 kilometrov vožnje do mesta Korçë. Številka na prvi pogled sicer ni visoka, ampak če je od tega 140 kilometrov serpetin in luknjastih gorskih cest, imajo kilometri povsem drugačno težo. A je trud poplačan s pogledi v naravo, po kateri se cesta vije. Skoraj neposeljeno področje, dvatisočaki, nepregledni gozdovi in prostrani travniki.
V mestu Leskovik, kjer glede na pozornost, ki smo jo bili deležni, prav veliko turistov ne vidijo, sva naredila postanek za kosilo, do velikega kosa pečenega jagenjčka, ki ji ga je odstopil eden od lokalcev, pa je prišla tudi Roxy.
Foto: Jure in moja malenkost
Ni komentarjev:
Objavite komentar