Ideja o raziskovanju Črne Gore ter BIH se je utrnila že nekaj časa nazaj, realizacija pa se je zgodila med letošnjimi prvomajskimi pazniki. Prostim prazničnim dnem sva dodala še nekaj dni lanskega dopusta in dvanajst dni je bilo ravno prav za 2550 kilometrov, kolikor je bila dolga naša trasa. Tudi vreme je večinoma služilo, Marjetka je zdržala vse do doma, Roxy pa je v preteklih letih postala prava izkušena popotnica in je tokrat več kot odlično prenesla vse serpentine, ki jih res ni bilo malo.
Da doživetja ne bodo šla v pozabo, v kratkem sledijo zapisi in fotografije na blogu. Lepo se je včasih vrniti in vsaj v mislih podoživeti nekatere izkušnje in trenutke.
3 komentarji:
Komaj čakam!!!!
Ne vem, zakaj ne "prime" komentarja :(
Komaj čakam zapise s tega potovanja.
@mojchka Vse dela, le jaz moram komentar potrditi, da se javno objavi. :) Drugače pa Črna Gora ravno za vas, ki ste ljubitelji hribov. Mi smo imeli ravno smolo, da je bilo v Durmitorju zelo slabo vreme, pa nismo nič naokrog hodili. V zvezi s tem bom težko kaj zapisala, ostalo pa smo prevandrali in mogoče vas prime, da greste kdaj po "naši" poti. :)
Objavite komentar