ALBANIJA 8. DEL: GJIROKASTËR IN DOLGA POT ČEZ HRIBE

Predzadnji dan v Albaniji sva začela precej zgodaj, še preden so se jutranje meglice razkadile, saj so delavci že hodili v službo v polnilnico vode, za katero smo bili nastanjeni, in malo pogledovali k rumenemu kombiju s tujo registracijo. V sosednji vasi sva se ustavila za zajtrk, nato pa se odpeljala do večjega kraja v bližini - Gjirokastër.

Mesto je pod UNESCO-vo zašito in, podobno kot Berat, že samo po sebi muzej. Pečat mu dajejo predvsem kamnite hiše s prav tako kamnitimi strehami, ki so arhitekturna posebnost in zaradi katere ga nekateri imenujejo tudi "kamnito mesto". Z gradu, ki se dviga nad starim jedrom, se odpira prelep razgled daleč naokrog na celotno mesto in oklico s hribi ter reko Drino. Gjirokastër je rojstni kraj dolgoletnega albanskega voditelja (diktator Enver Hoxha), dvojezične table krajev pa nakazujejo, da na tem področju živi tudi grška manjšina.

Poleg arhitekture mi bo v spominu ostal še sprehod skozi bolšji sejem v najbolj pristni obliki in občutek groze, ko sem videla, da nas je okupirala gruča albanskih policajev v popolni bojni opremi. Trenutek kasneje se je na srečo izkazalo, da so čisto miroljubni in edina stvar, ki so jo želeli od nas, je bila fotoseansa z rahlo naveličano Roxy. 

Po vseh dogodivščinah iz mesta je bil popoldne čas za nov podvig - 190 kilometrov vožnje do mesta Korçë. Številka na prvi pogled sicer ni visoka, ampak če je od tega 140 kilometrov serpetin in luknjastih gorskih cest, imajo kilometri povsem drugačno težo. A je trud poplačan s pogledi v naravo, po kateri se cesta vije. Skoraj neposeljeno področje, dvatisočaki, nepregledni gozdovi in prostrani travniki.

V mestu Leskovik, kjer glede na pozornost, ki smo jo bili deležni, prav veliko turistov ne vidijo, sva naredila postanek za kosilo, do velikega kosa pečenega jagenjčka, ki ji ga je odstopil eden od lokalcev, pa je prišla tudi Roxy.

 

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 7. DEL - ČISTO NA JUG, V BUTRINT

Na priporočilo Američanov, ki sva jih srečala dva dni nazaj na vrhu prelaza, sva na poti proti jugu spotoma obiskala tudi samostan sv. Teodorja oziroma njegove ruševine. Po nakupu domačega olivnega olja v eni od bližnjih vasic, smo popoldne dosegli skrajni jug države, povsem na meji z Grčijo, kjer se nahaja nacionalni park in starodavno mesto Butrint. Njegovo območje je obkroženo z gosto vegetacijo in posledična senca je več kot dobrodošla pri odkrivanju bogate mediteranske preteklosti (od 4. st. p.n.š. do 19. st. n.š.), ki jo ponujajo kamniti ostanki gledališča, krstilnice, beneške trdnjave, bazilike, obrambnega stolpa...

Po učni uri zgodovine sva si za kosilo, oziroma bolj večerjo, v eni od gostiln ob poti privoščila popečen sir, sveže postrvi iz bližnjega potoka, zeleno solato z mlado čebulo ter domače belo vino, nato pa že drugo noč zapored prenočila "na divje" za polnilnico vode Glina v bližini mesta Gjirokastër.

Foto: Jure in moja malenkost

Grad Butrint se nalazi na krajnjem jugu Albanije, okružen gustom vegetacijom. Na brežuljku pored jez...

Originalno objavljeno na stranici www.svet.rs/estrada/albanija-otvara-vrata-nacionalni-park-rimski-grad-but

ALBANIJA 6. DEL - RAJSKA PLAŽA

Po prejšnjih neljubih peripetijah sva bila do konca dne poplačana s prelepimi razgledi in rajsko plažo.

Pot do najlepših plaž v državi vodi čez visok prelaz Llogara in pri spuščanju na južno stran se meter za metrom odpirajo razgledi, ki jemljejo sapo. Visoke gore v kombinaciji s turkiznim morjem so prava paša za oči in čudovit motiv za fotografije.

Po spustu k vznožju gora sva zapeljala na prvo plažo in takoj sprejela odločitev, da bo to naša naslednja postojanka, kjer bomo preživeli naslednji dan. Kakšno navdušenje! Pri obveznem kopanju so nama z Roxy malo nagajali valovi in sva bolj kot ne samo spodbujali nabolj neustrašnega plavalca med nami. Zvečer sva si z Juretom privoščila piknik in nato nekaj lokalne kulinarike (baklave, konjak...) v družbi Karin in Marca, dveh simpatičnih Švicarjev, ki sta bila na poti do Grčije.

A žal je tako, da tudi na potovanju čas teče, včasih še hitreje kot v vsakdanjem življenju, in treba se je bilo odpraviti naprej. Žal mi je, ker vem, da četudi se bomo vrnili na isto mesto, plaža nikoli več ne bo takšna. Do nje so malo pred našim obiskom zgradili asfaltno cesto, table ob njej pa že nakazujejo, kakšno turistično naselje naj bi zraslo na tem koščku raja.

 

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 5. DEL - AVANTURISTIČNA POT NA MORJE

Po raziskovanju notranjosti države je bila moja največja želja, da čim prej obiščemo tudi morje in tako opevane peščene plaže. Nihče od naju ni ravno ljubitelj morskega turizma in praženja ob vodi, a med prvomajskimi prazniki, ko so plaže prazne, sonce pa še nima poletne moči, se kakšnega ležernega dneva ob Jadranu ne braniva. 

Da bi čim bolj izkoristila dan, smo na pot krenili že zjutraj, pred zajtrkom. Načrt je bil, da se ustavimo nekje ob poti, na podeželju in si v miru privoščiva zajtrk v Marjetki. Tako sva po kakšne pol ure vožnje skrenila z glavne ceste na kolovoz. Kmalu se je izkazalo, da pot ne pelje na travnik, ampak do neke hiše in sva želela obrniti. Zaradi visoke trave je Jure spregledal jarek ob poti in zadnji del avtodoma je končal v luknji. Situacija ni bila ravno spodbudna, a po pol ure je bila Marjetka, zahvaljujoč lokalnim rešiteljem, lopati ter trhlim deskam spet z vsemi gumami na trdnih tleh. Ko gledam nazaj, je vsa zadeva precej komična in škoda, da nisem celotnega dogodka posnela, saj bi nastala super albanska komedija s trebušastim gospodom v beli spodnji majici in z zlatim zobom v glavni vlogi. Na koncu sva bila midva poplačana z nadaljevanjem poti, naši rešitelji pa so lahko v miru spili slovensko kavo na terasi pred hišo. In grem stavit, da še danes stresajo šale na račun dveh norih Slovencev z ogromnim psom. :)

Končno sva dočakala zajtrk, ki je bil bolj leteč, saj je bilo do cilja tega dne še nekaj ur vožnje. Pot nas je nato peljala skozi mesto Vlorë, za Dračem (Durrës) drugo največje pristanišče v Albaniji, kjer se poleg ribištva in industrije v zadnjem času najbolj razvija turizem. Mesto je polno novih hotelov in ob vožnji skozi center se mi je zdelo, kot da sem v povsem drugem svetu, morda kje v Miamiju.

Pogled na mesto in zaliv pred njim je precej markanten in zato smo se ustavili nekaj kilometrov naprej, da bi posnela fotografijo ali dve. Takrat se je zgodila druga nezgoda tega dne. Jure je prepozno umaknil prste ali pa so se vrata kombija prehitro zaprla. Rezultat je bil dokaj krvav, na srečo brez počenih kosti in le mrzla pločevinka piva in obliži so rešili mojega ranjenca. Kot pravi kavalir je malo stisnil zobe in nas čez čas odpeljal naprej proti jugu.

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 4. DEL - BERAT IN VINSKA KLET ČOBO

Berat je najstarejše albansko mesto, njegova zgodovina je stara preko dva tisoč let. Mesto je nekdaj cvetelo v rokodelstvu ter trgovini, vse do danes pa so uspeli ohraniti tudi staro urbanistično zasnovo, zaradi katere je Berat od leta 2008 pod UNESCO-vo zaščito. Da gre res za svojevrstno svetovno dediščino je jasno slehernemu, ko zagleda hiše v nabrežju, ki se dvigujejo ena nad drugo in se s svojimi značilnimi okni odpirajo proti reki. Zaradi teh oken se je Berata prijel vzdevek "mesto tisočerih oken". Nad mestom se nahaja tudi trdnjava, ki za svojim obzidjem ponuja pravcati muzej na prostem. Nekatere hiše so še vedno poseljene in prebivalke negujejo tradicijo ročnih del ter izdelke ponujajo turistom razobešene kar po kamnitih zidovih.

Po nekaj dneh v Albaniji sva si po ogledu Berata končno privoščila hrano, kot se šika za ta del Evrope - burek. Ideja je bila, da se vsedeva na klopco v parku in v miru pojeva. Iz tega ni bilo nič, ker se nama je takoj priključila skupina otrok, ki jih je kot magnet privlačila Roxy. Tako smo imeli skupno malico, ki je bila polna hihitanja.

Zvečer sva imela dogovorjeno degustacijo v vinski kleti Čobo, za kar sva se odločila po nasvetu Nine. Kako se njenemu nasvetu ne bi odzvala, če je kulinarika prav tako pomemben del pri odkrivanju nove dežele.

Ker lastnika ravno ta dan ni bilo doma, je bila najina gostiteljica njegova enajstletna hči. Ta nama je najprej razkazala klet, pakirnico in sobo za degustacijo, vse lično kot iz škatljice. Postregli so nama na terasi. Poleg petih vrst vina so na mizo prinesli še dve vrsti lokalnega sira, olive, olivno olje, pršut in povsem sveže sarme iz vinskih listov in riža, ki jih je pripravila stara mama.

Prenočila sva niti ne sto metrov stran od vinske kleti Čobo, v družinskem campu, ki ga vodi zelo prijetna gospa z dologletnimi delovnimi izkušnjami iz turizma, ki jih je pridobila v Grčiji. Družbo nam je tokrat, namesto kokošk s severa, delal udomačen sosedov kunec.

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 3. DEL - MESTO KRUJE IN PRESTOLNICA

Po Škodri je sledil premik v nov tabor, nekoliko južneje od mesta. Camp je v lasti družine z Danske in tudi zgledno urejen. Poleg nekega starejšega gospoda, ki je ves večer nekaj zavzeto tipkal in študiral knjige, smo bili edini gostje. Presenečnje je sledilo zjutraj, ko kar naenkrat nismo bili več sami. Vse kapacitete so bile zapolnjene, saj so celotno področje campa zavzele kokoši in njihovi petelini.

Odločila sva se, da ta dan obiščemo dve mesti: Kruje (albansko Krujë) in Tirano. Da ne bi zmanjkalo časa, sva se podvizala takoj po zajtrku in kokoškam odstopila še preostali del campa.

Glede na to, da je orel simbol Albanije, bi v prispodobi lahko rekla, da je mesto Kruje pravo orlovo gnezdo. Nahaja se namreč na nadmorski višini 610 metrov nad morjem, trdno zasidrano na pobočju gora. Nekdaj je bilo središče države, od zdajšnje prestolnice ga loči le 20 kilometrov. Z gradu seže pogled prav do morja, mene pa je najbolj navdušila otomanska tržnica. V bistvu je to ulica, kjer so trgovinice z nekakšno mešanico balkansko-turških spominkov. Ker nihče od naju ni ljubitelj nakupovanja le-teh, sva si samo napasila oči in izmenjala nekaj besed in vtisov s slovenskimi turisti, ki sva jih srečala.

Nato nas je čakala Tirana. Ob sprejemu je sicer padlo nekaj kapljic, a potem si je dež premislil in dežnik je bil na ogledu le modni dodatek. Po vseh evropskih prestolnicah, ki sva jih obiskala, Tirana izstopa s svojo preprostostjo. Nič bahavih zgradb ali moderno zasnovanih trgov in parkov. Je pa vse čisto in tudi povsem varno sva se počutila ob pohajkovanju. Malo smole sva imela le ob iskanju kosila. V vodniku sva izbrala gostilno z lokalno hrano, a potem razočarana ugotovila, da so jo pred kratkim zaprli. V naslednjo restavracijo nas s psom niso pustili (edinkrat na potovanju, nikjer drugje ni bilo problemov) in ker je bila lahkota huda, potreba po wc-ju velika in ker si nisva želela fast fooda z ulice, sva se vsedla v prvi simpatičen lokal, ki sva ga zagledala in si naročila tipično albansko jed - mehiško tortiljo. :)

V samem centru Tirane je najbolj opazna znamenitost trg, ki nosi ime po narodnem heroju Skanderbergu. Trg krasi 11-metrski Skanderbergov kip, naokrog pa se zvrstijo še narodno zgodovinski muzej s prelepim mozaikom na pročelju - Albanci, ki prikazuje zgodovino albanskega naroda, opera in 35-metrski stolp z uro.

Po nekaj urah v prestolnici je bilo betona in asfalta dovolj, saj imava veliko raje podeželje. Zato sva kompas nastavila proti vinorodnemu področju in mestu Berat.

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 2. DEL - MESTO ŠKODRA IN OKOLICA

Odkrivanje dežele se je začelo na severu, kmalu po prečkanju črnogorsko-albanske meje. Prva postojanka je bil camp ob Skadarskem jezeru. In to kakšen camp! Nimam nizkih standardov, kar se estetike tiče, ampak tokrat so me Albanci res presenetili. Brez pripomb. Tudi higiena je bila na spoštovanja vrednem nivoju, kar pa se je hitro spremenilo pri odkrivanju mesta Škodra (Shkodër) in okolice.

Mesto ima okrog 77.000 prebivalcev in je eno najstarejših v državi ter pomembno kulturno in ekonomsko središče. Pri sprehodu skozi center se je takoj izkazalo, da navezovanje stikov z domačini ne bo problem. Še večja atrakcija kot domačini za nas, smo bili mi za domačine. Pravzaprav Roxy, ki s svojo kosmato pojavo skoraj nobenega od treh milijonov državljanov ni pustila hladnega. Pozna se, da je bila država dolgo časa izolirana in so nekatere stvari, ki jih mi srečujemo vsak dan, za njih prava eksotika.

Nad mestom se nahaja grad Rozafa (Kalaja e Rozafës) oziroma njegove ruševine. Kraj je prav prijeten, nadvse fotogeničen z ovcami namesto kosilnic in lepimi razgledi vsenaokrog na mesto, reki Buno in Drino, Skadarskim jezerom...Nad vsem seveda obvezno plapola rdeča albanska zastava s črnim orlom.

Nedaleč od Škodre sva si želela ogledati še eno znamenitost, most Mesit (Ura e Mesit, kar pomeni most na sredini - na sredini so se namreč srečevali ljudje z obeh bregov in trgovali), saj so poprej videne fotografije veliko obetale. Vožnja do tja je bila kot iskanje prave poti v labirintu in navigacija naju je v gosto poseljenem področju z luknjastimi in ozkimi cestami parkrat zavedla, da sva morala obrniti in poiskati novo pot. Končno sva zagledala dolgo pričakovani cilj. Žal pa z njim vred tudi kupe zaudarjajočih smeti in nesrečno umeščenih arhitekturnih priteklin, ki so jih postavili v neposredno bližino in tako uničili pogled na kamniti most iz 18. stoletja, ki je pravzaprav zgodovinski spomenik. Najprej sva bila malo razočarana, potem pa sva se strinjala, da je to tista pristna Albanija, ki počasi izginja in imava srečo, da sva jo še ujela za rep. Da so prav razlike v kulturi tiste, ki dajo potovanjem smisel. Ko se potovanje časovno odmakne, ti v spominu ne ostanejo imena mest, cerkva, gradov..., ampak so ravno odmiki od naše vsakdanjosti in povprečnosti, v eno ali drugo stran, stvari, ki se usedejo v spomin in srce.

Po tako plodnem filozofskem modrovanju :) sva se nagradila s kosilom v bližnji "gostilni". Na začetku je slabo kazalo, ponudba je bila klavrna, a sva na koncu vseeno uspela ublažiti lakoto in žejo. Kljub skromnosti pri gostinski ponudbi sva bila lepo sprejeta ter postrežena in takšna gostoljubnost naju je spremljala vse do zadnjega dne potovanja.

Foto: Jure in moja malenkost

TEPIHI NA STENI

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so bile zelo popularne stenske tapiserije in makrameji, največkrat v podobi sove, pretežno v sivih in rjavih odtenkih. Danes so nazaj, seveda v bolj vedri, modernejši obliki. Pred kratkim sem na Pinterestu in Instagramu naletela na fotografije teh umetnin in ne da mi miru, da si ne bi naredila kakšnega kosa. Od kvačkanja mi tako ali tako ostajajo končki preje, navodila niso preveč zakomplicirana, samo še statve potrebujem in gremo. :)

Vir fotografij: Pinterest

ALBANIJA 1. DEL - ZAČETEK POTOVANJA

Država: Albanija (Republika e Shqipërisë)
Politična ureditev: republika
Članstvo v EU: ne
Glavno mesto: Tirana
Denarna enota: lek
Uradni jezik: albanščina
Prebivalstvo: 3.002.859
Celotna površina:28.748 km2

Začetki naše poti v Albanijo segajo približno štiri leta nazaj, ko se je Jure s tremi kolegi odpravil na štiridnevni roadtrip po Balkanu. Kljub temu, da so obredli štiri ali pet držav, je najbolj z žarom govoril prav o tisti, ki v preteklosti nikoli ni bila del naše skupne države. In takrat je padla odločitev, da jo enkrat skupaj obiščeva.

Priprave na potovanje so bile bolj praktične narave (obleke, nekaj hrane za prvo silo...), kakšnih natančnih načrtov glede poti si namreč nikoli ne postavljava. V naprej vedno kupiva turistični vodnik, ki kasneje služi kot spominek na pot, si prebereva kakšen potopis in ogledava slike na spletu, natančnejšo pot in kraje, ki jih potem obiščeva, pa večinoma izbereva na licu mesta, povsem odvisno od situacije in danih možnosti.

Na pot proti jugu smo se odpravili v začetku letošnjih prvomajskih praznikov, v soboto ob pol petih zjutraj. Po trinajstih urah in pol, petih prečkanih državnih mejah in enem trajektu smo se tako znašli na naši dopustniški destinaciji in pred nami je bil teden, na katerega sva čakala mesece.

Foto: Jure

MARJETKA

Tri dni nazaj smo se vrnili s krasnega potovanja po Albaniji. Preden na blog spravim nekaj utrinkov, da jih bo čez leta lažje priklicati v spomin, se spodobi, da javno predstavim tudi naše najnovejše prevozno sredstvo.

Z Juretom sva do zdaj vedno potovala z avtom in šotorom. Z leti in z nekajkratnimi nalivi ob nepravih trenutkih pa se je razvila želja po združitvi prevoznega sredstva in počitniškega doma. Inciator in organizator za nakup avtodoma je bil seveda Jure, ki mi je zadnjih nekaj let neumorno kazal oglase raznoraznih starih škrip. Ob vseh tistih Hymer-jih iz časa pmr (pred mojim rojstvom) so mi šle kocine pokonci.

Končno mi je kakšna dva tedna pred njegovim 40 rojstnim dnem poslal oglas, ki je prestal strogo sodniško sito (moja malenkost) in čez nekaj dni je bil star rumen kombi, predelan v avtodom, na najinem dvorišču - kakšno rojstnodnevno darilo! Kasneje sva ugotovila, da je prav čakal na naju, saj je enake barve kot Juretov prvi avto, enake znamke kot moj prvi avto, narejen istega leta, kot sva se midva spoznala in po vrhu vsega prejšnji lastnik živi v kraju, ki se imenuje enako kot naš kraj.

Zaradi opaznih rožastih nalepk smo avtodom prekrstili v Marjetko. In v dobrega pol leta z njo doživeli marsikaj. Od decembrskega zmrzovanja v Istri zaradi nedelovanja webasta, do romantičnega gledanja zvezd v bloških gozdovih, ko sta nas dva lokalna možakarja s terencem izvlekla iz preveč blatnega terena. :)

Marjetka, še na mnoga leta in veliko prevoženih kilometrov!

Foto: Jure