Maddie in Theron Humphrey sta neverjeten tandem. Vse njegove ideje, pa njena potrpežljivost... Ah, kaj bi govorila o tem. Fotografije so dovolj zgovorne. Ure in ure bi jih lahko gledala.
24. avgust 2015
MADDIE
Ste kdaj poskušali fotografirati psa? Ste? Potem vam je jasno, da to ni mačji kašelj. Moji poskusi z Roxy so sicer obrodili nekaj simpatičnih posnetkov, a sem nadvse hvaležna digitalni fotografiji, ker bi petnajst let nazaj bankrotirala že pri kupovanju filmov za fotoaparat. :)
Maddie in Theron Humphrey sta neverjeten tandem. Vse njegove ideje, pa njena potrpežljivost... Ah, kaj bi govorila o tem. Fotografije so dovolj zgovorne. Ure in ure bi jih lahko gledala.
Maddie in Theron Humphrey sta neverjeten tandem. Vse njegove ideje, pa njena potrpežljivost... Ah, kaj bi govorila o tem. Fotografije so dovolj zgovorne. Ure in ure bi jih lahko gledala.
15. avgust 2015
KAVKA
Nekje na Poljskem stoji zelo stara lesena hiša. In to takšna, da se ti ob pogledu nanjo cedijo sline od vsega lepega. Kar niti ni čudno, saj je lastnica ilustratorka in grafična oblikovalka. Družbo v pravljični hiši ji delajo mož, psička Fika, štiri mačke in gora knjig. Na socialnih omrežjih sem večkrat zasledila različne kotičke njenega doma, zdaj sem skupaj zložila celo sliko. Bi vstopili v njen svet? Kavka čaka na vaš obisk.
9. avgust 2015
STOLI ZA TERASO
Letošnje leto je bilo kar veliko postorjenega okrog hiše. Jure, vsa čast in slava. :) Zadnja pridobitev so robniki okrog hiše in spomladi sledi lesena terasa. Ta bo namenjena predvsem kavi/čaju/kozarcu vina ob prostih trenutkih, resnejšim obedom je namnejen prostor ob letni kuhinji.
Na tržišču je precej vrtnih garnitur, a kaj, ko cene tistih, ki bi se pri meni kvalificirale v ožji izbor za nakup (npr. Acapulco chair), silijo v nebo.
In ker so želje eno, realnost pa drugo, razmišiljam tudi o Ikeinih stolih/počivalnikih PS VÅGÖ.
Jih ima mogoče kdo od vas? So dovolj udobni za zgoraj opisane "aktivnost"? Je plastika odporna na UV žarke ali bi bili v nekaj mesecih na prostem samo še za na odpad?
Na tržišču je precej vrtnih garnitur, a kaj, ko cene tistih, ki bi se pri meni kvalificirale v ožji izbor za nakup (npr. Acapulco chair), silijo v nebo.
In ker so želje eno, realnost pa drugo, razmišiljam tudi o Ikeinih stolih/počivalnikih PS VÅGÖ.
Jih ima mogoče kdo od vas? So dovolj udobni za zgoraj opisane "aktivnost"? Je plastika odporna na UV žarke ali bi bili v nekaj mesecih na prostem samo še za na odpad?
5. avgust 2015
ALBANIJA 9. DEL - GREMO DOMOV
Mesto Korçë je bil zadnji postanek v Albaniji, a sva šla hitro naprej, ker naju ni pritegnilo. Sledila je vožnja ob Ohridskem jezeru, prečkanje meje z Makedonijo, nato pa kosilo v Bitoli pri prijateljici Mimozi. Lepo so nas postregli in super smo se imeli, a do doma je bilo še veliko kilometrov, zato sva se kmalu poslovila in odbrzela proti Srbiji. Prenočili smo na bencinski postaji v bližini Niša, naslednji dan pozno popoldne pa pristali doma. Za nami je bilo skoraj 3000 prevoženih kilometrov ter veliko lepih izkušenj in novih spoznanj. Albanija je presegla vsa pričakovanja.
Sedaj so misli usmerjene naprej, na naslednjo popotno dogodivščino. Cluj-Napoca, Bukarešta, Črno morje, delta Donave, grof Drakula, Chisinau, Tiraspol... Bomo videli, kaj bodo prinesle novo poti.
Sedaj so misli usmerjene naprej, na naslednjo popotno dogodivščino. Cluj-Napoca, Bukarešta, Črno morje, delta Donave, grof Drakula, Chisinau, Tiraspol... Bomo videli, kaj bodo prinesle novo poti.
6. julij 2015
ALBANIJA 8. DEL: GJIROKASTËR IN DOLGA POT ČEZ HRIBE
Predzadnji dan v Albaniji sva začela precej zgodaj, še preden so se jutranje meglice razkadile, saj so delavci že hodili v službo v polnilnico vode, za katero smo bili nastanjeni, in malo pogledovali k rumenemu kombiju s tujo registracijo. V sosednji vasi sva se ustavila za zajtrk, nato pa se odpeljala do večjega kraja v bližini - Gjirokastër.
Mesto je pod UNESCO-vo zašito in, podobno kot Berat, že samo po sebi muzej. Pečat mu dajejo predvsem kamnite hiše s prav tako kamnitimi strehami, ki so arhitekturna posebnost in zaradi katere ga nekateri imenujejo tudi "kamnito mesto". Z gradu, ki se dviga nad starim jedrom, se odpira prelep razgled daleč naokrog na celotno mesto in oklico s hribi ter reko Drino. Gjirokastër je rojstni kraj dolgoletnega albanskega voditelja (diktator Enver Hoxha), dvojezične table krajev pa nakazujejo, da na tem področju živi tudi grška manjšina.
Poleg arhitekture mi bo v spominu ostal še sprehod skozi bolšji sejem v najbolj pristni obliki in občutek groze, ko sem videla, da nas je okupirala gruča albanskih policajev v popolni bojni opremi. Trenutek kasneje se je na srečo izkazalo, da so čisto miroljubni in edina stvar, ki so jo želeli od nas, je bila fotoseansa z rahlo naveličano Roxy.
Po vseh dogodivščinah iz mesta je bil popoldne čas za nov podvig - 190 kilometrov vožnje do mesta Korçë. Številka na prvi pogled sicer ni visoka, ampak če je od tega 140 kilometrov serpetin in luknjastih gorskih cest, imajo kilometri povsem drugačno težo. A je trud poplačan s pogledi v naravo, po kateri se cesta vije. Skoraj neposeljeno področje, dvatisočaki, nepregledni gozdovi in prostrani travniki.
V mestu Leskovik, kjer glede na pozornost, ki smo jo bili deležni, prav veliko turistov ne vidijo, sva naredila postanek za kosilo, do velikega kosa pečenega jagenjčka, ki ji ga je odstopil eden od lokalcev, pa je prišla tudi Roxy.
Mesto je pod UNESCO-vo zašito in, podobno kot Berat, že samo po sebi muzej. Pečat mu dajejo predvsem kamnite hiše s prav tako kamnitimi strehami, ki so arhitekturna posebnost in zaradi katere ga nekateri imenujejo tudi "kamnito mesto". Z gradu, ki se dviga nad starim jedrom, se odpira prelep razgled daleč naokrog na celotno mesto in oklico s hribi ter reko Drino. Gjirokastër je rojstni kraj dolgoletnega albanskega voditelja (diktator Enver Hoxha), dvojezične table krajev pa nakazujejo, da na tem področju živi tudi grška manjšina.
Poleg arhitekture mi bo v spominu ostal še sprehod skozi bolšji sejem v najbolj pristni obliki in občutek groze, ko sem videla, da nas je okupirala gruča albanskih policajev v popolni bojni opremi. Trenutek kasneje se je na srečo izkazalo, da so čisto miroljubni in edina stvar, ki so jo želeli od nas, je bila fotoseansa z rahlo naveličano Roxy.
Po vseh dogodivščinah iz mesta je bil popoldne čas za nov podvig - 190 kilometrov vožnje do mesta Korçë. Številka na prvi pogled sicer ni visoka, ampak če je od tega 140 kilometrov serpetin in luknjastih gorskih cest, imajo kilometri povsem drugačno težo. A je trud poplačan s pogledi v naravo, po kateri se cesta vije. Skoraj neposeljeno področje, dvatisočaki, nepregledni gozdovi in prostrani travniki.
V mestu Leskovik, kjer glede na pozornost, ki smo jo bili deležni, prav veliko turistov ne vidijo, sva naredila postanek za kosilo, do velikega kosa pečenega jagenjčka, ki ji ga je odstopil eden od lokalcev, pa je prišla tudi Roxy.
Foto: Jure in moja malenkost
3. julij 2015
ALBANIJA 7. DEL - ČISTO NA JUG, V BUTRINT
Na priporočilo Američanov, ki sva jih srečala dva dni nazaj na vrhu prelaza, sva na poti proti jugu spotoma obiskala tudi samostan sv. Teodorja oziroma njegove ruševine. Po nakupu domačega olivnega olja v eni od bližnjih vasic, smo popoldne dosegli skrajni jug države, povsem na meji z Grčijo, kjer se nahaja nacionalni park in starodavno mesto Butrint. Njegovo območje je obkroženo z gosto vegetacijo in posledična senca je več kot dobrodošla pri odkrivanju bogate mediteranske preteklosti (od 4. st. p.n.š. do 19. st. n.š.), ki jo ponujajo kamniti ostanki gledališča, krstilnice, beneške trdnjave, bazilike, obrambnega stolpa...
Po učni uri zgodovine sva si za kosilo, oziroma bolj večerjo, v eni od gostiln ob poti privoščila popečen sir, sveže postrvi iz bližnjega potoka, zeleno solato z mlado čebulo ter domače belo vino, nato pa že drugo noč zapored prenočila "na divje" za polnilnico vode Glina v bližini mesta Gjirokastër.
Po učni uri zgodovine sva si za kosilo, oziroma bolj večerjo, v eni od gostiln ob poti privoščila popečen sir, sveže postrvi iz bližnjega potoka, zeleno solato z mlado čebulo ter domače belo vino, nato pa že drugo noč zapored prenočila "na divje" za polnilnico vode Glina v bližini mesta Gjirokastër.
Foto: Jure in moja malenkost
Grad Butrint se nalazi na krajnjem jugu Albanije, okružen gustom vegetacijom. Na brežuljku pored jez...
Originalno objavljeno na stranici www.svet.rs/estrada/albanija-otvara-vrata-nacionalni-park-rimski-grad-but
Originalno objavljeno na stranici www.svet.rs/estrada/albanija-otvara-vrata-nacionalni-park-rimski-grad-but
1. julij 2015
ALBANIJA 6. DEL - RAJSKA PLAŽA
Po prejšnjih neljubih peripetijah sva bila do konca dne poplačana s prelepimi razgledi in rajsko plažo.
Pot do najlepših plaž v državi vodi čez visok prelaz Llogara in pri spuščanju na južno stran se meter za metrom odpirajo razgledi, ki jemljejo sapo. Visoke gore v kombinaciji s turkiznim morjem so prava paša za oči in čudovit motiv za fotografije.
Po spustu k vznožju gora sva zapeljala na prvo plažo in takoj sprejela odločitev, da bo to naša naslednja postojanka, kjer bomo preživeli naslednji dan. Kakšno navdušenje! Pri obveznem kopanju so nama z Roxy malo nagajali valovi in sva bolj kot ne samo spodbujali nabolj neustrašnega plavalca med nami. Zvečer sva si z Juretom privoščila piknik in nato nekaj lokalne kulinarike (baklave, konjak...) v družbi Karin in Marca, dveh simpatičnih Švicarjev, ki sta bila na poti do Grčije.
A žal je tako, da tudi na potovanju čas teče, včasih še hitreje kot v vsakdanjem življenju, in treba se je bilo odpraviti naprej. Žal mi je, ker vem, da četudi se bomo vrnili na isto mesto, plaža nikoli več ne bo takšna. Do nje so malo pred našim obiskom zgradili asfaltno cesto, table ob njej pa že nakazujejo, kakšno turistično naselje naj bi zraslo na tem koščku raja.
Pot do najlepših plaž v državi vodi čez visok prelaz Llogara in pri spuščanju na južno stran se meter za metrom odpirajo razgledi, ki jemljejo sapo. Visoke gore v kombinaciji s turkiznim morjem so prava paša za oči in čudovit motiv za fotografije.
Po spustu k vznožju gora sva zapeljala na prvo plažo in takoj sprejela odločitev, da bo to naša naslednja postojanka, kjer bomo preživeli naslednji dan. Kakšno navdušenje! Pri obveznem kopanju so nama z Roxy malo nagajali valovi in sva bolj kot ne samo spodbujali nabolj neustrašnega plavalca med nami. Zvečer sva si z Juretom privoščila piknik in nato nekaj lokalne kulinarike (baklave, konjak...) v družbi Karin in Marca, dveh simpatičnih Švicarjev, ki sta bila na poti do Grčije.
A žal je tako, da tudi na potovanju čas teče, včasih še hitreje kot v vsakdanjem življenju, in treba se je bilo odpraviti naprej. Žal mi je, ker vem, da četudi se bomo vrnili na isto mesto, plaža nikoli več ne bo takšna. Do nje so malo pred našim obiskom zgradili asfaltno cesto, table ob njej pa že nakazujejo, kakšno turistično naselje naj bi zraslo na tem koščku raja.
Foto: Jure in moja malenkost
28. junij 2015
ALBANIJA 5. DEL - AVANTURISTIČNA POT NA MORJE
Po raziskovanju notranjosti države je bila moja največja želja, da čim prej obiščemo tudi morje in tako opevane peščene plaže. Nihče od naju ni ravno ljubitelj morskega turizma in praženja ob vodi, a med prvomajskimi prazniki, ko so plaže prazne, sonce pa še nima poletne moči, se kakšnega ležernega dneva ob Jadranu ne braniva.
Da bi čim bolj izkoristila dan, smo na pot krenili že zjutraj, pred zajtrkom. Načrt je bil, da se ustavimo nekje ob poti, na podeželju in si v miru privoščiva zajtrk v Marjetki. Tako sva po kakšne pol ure vožnje skrenila z glavne ceste na kolovoz. Kmalu se je izkazalo, da pot ne pelje na travnik, ampak do neke hiše in sva želela obrniti. Zaradi visoke trave je Jure spregledal jarek ob poti in zadnji del avtodoma je končal v luknji. Situacija ni bila ravno spodbudna, a po pol ure je bila Marjetka, zahvaljujoč lokalnim rešiteljem, lopati ter trhlim deskam spet z vsemi gumami na trdnih tleh. Ko gledam nazaj, je vsa zadeva precej komična in škoda, da nisem celotnega dogodka posnela, saj bi nastala super albanska komedija s trebušastim gospodom v beli spodnji majici in z zlatim zobom v glavni vlogi. Na koncu sva bila midva poplačana z nadaljevanjem poti, naši rešitelji pa so lahko v miru spili slovensko kavo na terasi pred hišo. In grem stavit, da še danes stresajo šale na račun dveh norih Slovencev z ogromnim psom. :)
Končno sva dočakala zajtrk, ki je bil bolj leteč, saj je bilo do cilja tega dne še nekaj ur vožnje. Pot nas je nato peljala skozi mesto Vlorë, za Dračem (Durrës) drugo največje pristanišče v Albaniji, kjer se poleg ribištva in industrije v zadnjem času najbolj razvija turizem. Mesto je polno novih hotelov in ob vožnji skozi center se mi je zdelo, kot da sem v povsem drugem svetu, morda kje v Miamiju.
Pogled na mesto in zaliv pred njim je precej markanten in zato smo se ustavili nekaj kilometrov naprej, da bi posnela fotografijo ali dve. Takrat se je zgodila druga nezgoda tega dne. Jure je prepozno umaknil prste ali pa so se vrata kombija prehitro zaprla. Rezultat je bil dokaj krvav, na srečo brez počenih kosti in le mrzla pločevinka piva in obliži so rešili mojega ranjenca. Kot pravi kavalir je malo stisnil zobe in nas čez čas odpeljal naprej proti jugu.
Da bi čim bolj izkoristila dan, smo na pot krenili že zjutraj, pred zajtrkom. Načrt je bil, da se ustavimo nekje ob poti, na podeželju in si v miru privoščiva zajtrk v Marjetki. Tako sva po kakšne pol ure vožnje skrenila z glavne ceste na kolovoz. Kmalu se je izkazalo, da pot ne pelje na travnik, ampak do neke hiše in sva želela obrniti. Zaradi visoke trave je Jure spregledal jarek ob poti in zadnji del avtodoma je končal v luknji. Situacija ni bila ravno spodbudna, a po pol ure je bila Marjetka, zahvaljujoč lokalnim rešiteljem, lopati ter trhlim deskam spet z vsemi gumami na trdnih tleh. Ko gledam nazaj, je vsa zadeva precej komična in škoda, da nisem celotnega dogodka posnela, saj bi nastala super albanska komedija s trebušastim gospodom v beli spodnji majici in z zlatim zobom v glavni vlogi. Na koncu sva bila midva poplačana z nadaljevanjem poti, naši rešitelji pa so lahko v miru spili slovensko kavo na terasi pred hišo. In grem stavit, da še danes stresajo šale na račun dveh norih Slovencev z ogromnim psom. :)
Končno sva dočakala zajtrk, ki je bil bolj leteč, saj je bilo do cilja tega dne še nekaj ur vožnje. Pot nas je nato peljala skozi mesto Vlorë, za Dračem (Durrës) drugo največje pristanišče v Albaniji, kjer se poleg ribištva in industrije v zadnjem času najbolj razvija turizem. Mesto je polno novih hotelov in ob vožnji skozi center se mi je zdelo, kot da sem v povsem drugem svetu, morda kje v Miamiju.
Pogled na mesto in zaliv pred njim je precej markanten in zato smo se ustavili nekaj kilometrov naprej, da bi posnela fotografijo ali dve. Takrat se je zgodila druga nezgoda tega dne. Jure je prepozno umaknil prste ali pa so se vrata kombija prehitro zaprla. Rezultat je bil dokaj krvav, na srečo brez počenih kosti in le mrzla pločevinka piva in obliži so rešili mojega ranjenca. Kot pravi kavalir je malo stisnil zobe in nas čez čas odpeljal naprej proti jugu.
Foto: Jure in moja malenkost
25. junij 2015
ALBANIJA 4. DEL - BERAT IN VINSKA KLET ČOBO
Berat je najstarejše albansko mesto, njegova zgodovina je stara preko dva tisoč let. Mesto je nekdaj cvetelo v rokodelstvu ter trgovini, vse do danes pa so uspeli ohraniti tudi staro urbanistično zasnovo, zaradi katere je Berat od leta 2008 pod UNESCO-vo zaščito. Da gre res za svojevrstno svetovno dediščino je jasno slehernemu, ko zagleda hiše v nabrežju, ki se dvigujejo ena nad drugo in se s svojimi značilnimi okni odpirajo proti reki. Zaradi teh oken se je Berata prijel vzdevek "mesto tisočerih oken". Nad mestom se nahaja tudi trdnjava, ki za svojim obzidjem ponuja pravcati muzej na prostem. Nekatere hiše so še vedno poseljene in prebivalke negujejo tradicijo ročnih del ter izdelke ponujajo turistom razobešene kar po kamnitih zidovih.
Po nekaj dneh v Albaniji sva si po ogledu Berata končno privoščila hrano, kot se šika za ta del Evrope - burek. Ideja je bila, da se vsedeva na klopco v parku in v miru pojeva. Iz tega ni bilo nič, ker se nama je takoj priključila skupina otrok, ki jih je kot magnet privlačila Roxy. Tako smo imeli skupno malico, ki je bila polna hihitanja.
Zvečer sva imela dogovorjeno degustacijo v vinski kleti Čobo, za kar sva se odločila po nasvetu Nine. Kako se njenemu nasvetu ne bi odzvala, če je kulinarika prav tako pomemben del pri odkrivanju nove dežele.
Ker lastnika ravno ta dan ni bilo doma, je bila najina gostiteljica njegova enajstletna hči. Ta nama je najprej razkazala klet, pakirnico in sobo za degustacijo, vse lično kot iz škatljice. Postregli so nama na terasi. Poleg petih vrst vina so na mizo prinesli še dve vrsti lokalnega sira, olive, olivno olje, pršut in povsem sveže sarme iz vinskih listov in riža, ki jih je pripravila stara mama.
Prenočila sva niti ne sto metrov stran od vinske kleti Čobo, v družinskem campu, ki ga vodi zelo prijetna gospa z dologletnimi delovnimi izkušnjami iz turizma, ki jih je pridobila v Grčiji. Družbo nam je tokrat, namesto kokošk s severa, delal udomačen sosedov kunec.
Po nekaj dneh v Albaniji sva si po ogledu Berata končno privoščila hrano, kot se šika za ta del Evrope - burek. Ideja je bila, da se vsedeva na klopco v parku in v miru pojeva. Iz tega ni bilo nič, ker se nama je takoj priključila skupina otrok, ki jih je kot magnet privlačila Roxy. Tako smo imeli skupno malico, ki je bila polna hihitanja.
Zvečer sva imela dogovorjeno degustacijo v vinski kleti Čobo, za kar sva se odločila po nasvetu Nine. Kako se njenemu nasvetu ne bi odzvala, če je kulinarika prav tako pomemben del pri odkrivanju nove dežele.
Ker lastnika ravno ta dan ni bilo doma, je bila najina gostiteljica njegova enajstletna hči. Ta nama je najprej razkazala klet, pakirnico in sobo za degustacijo, vse lično kot iz škatljice. Postregli so nama na terasi. Poleg petih vrst vina so na mizo prinesli še dve vrsti lokalnega sira, olive, olivno olje, pršut in povsem sveže sarme iz vinskih listov in riža, ki jih je pripravila stara mama.
Prenočila sva niti ne sto metrov stran od vinske kleti Čobo, v družinskem campu, ki ga vodi zelo prijetna gospa z dologletnimi delovnimi izkušnjami iz turizma, ki jih je pridobila v Grčiji. Družbo nam je tokrat, namesto kokošk s severa, delal udomačen sosedov kunec.
Foto: Jure in moja malenkost
Naročite se na:
Objave (Atom)
