23. januar 2012

JAZ BI TUDI

Po ne vem kakšnem naključju sem v dveh mesecih gledala že tri španske filme: Morje v meni, Julijine oči in Jaz bi tudi. In sem ugotovila, da Španci ne delajo slabih filmov. Sploh ne.

Marcel Štefančič jr. je o slednjem zapisal tole (Vir: Mladina):

Daniel (Pablo Pineda) je 34-letni Španec z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli. In ne le da se zaposli, ampak se na svojem novem delovnem mestu zagleda tudi v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, neukročeno, politično nekorektno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna.
Med njima klikne, toda le na platonski ravni. Toda Daniel hoče več, zato ji reče, da noče biti le njen prijatelj, ampak da bi rad z njo tudi hodil. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da morati postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje. Problem je kakopak v tem, da »normalnost« ni več nič zveličavnega, samoumevnega ali pa superiornega. Laurina oče in mati sta »normalna«, pa z njo nimata nobenih stikov. In obratno. Še več, Laurina oče in mati sta tako »normalna« in tako politično korektna, da se sama Laura še vedno boji emocij in drugih intimnih medčloveških stikov. Kot bi nam hotel film reči: Vidite, kaj iz ljudi naredi »normalnost«. Lauri se zdi seks sprejemljiv, toda le zato, ker v njem vidi nekaj brezosebnega, magari bežnega in enkratnega, praktično nezavezujočega, politično nekorektnega. Vsi ostali odnosi in stiki so diktat »normalnosti«. In Laura, pa naj si bo še tako promiskuitetna, je bolj normalna od svojih staršev. »Normalnost« je motnja. Hendikep. Bolezen. In seveda - »normalnost« je bolj nevarna od »abnormalnosti«, kot je Downov sindrom. Španski film Jaz bi tudi je himna drugačnosti, ki pušča vrata na stežaj odprta.

11. januar 2012

GREMO V SKANDINAVIJO

Anna G. je Švedinja, ki živi v Parizu. In piše blog La Maison d'Anna G. In notri so take lepe fotografije skandinavskega dizajna, da sploh ne veš, kdaj mine ura, ko brskaš po njenih objavah.




07. januar 2012

THE GOONIES

A ni THE GOONIES eden najboljših otroških filmov vseh časov?! Se mi zdi, da bo počasi čas, da ga pogledam že sedemnajstič.



06. januar 2012

RAZGLED IZ SPALNICE

Iz domače spalnice imam razgled na gozd in upam, da sosednjih parcel še dolgo ne bodo pozidali. Parkrat na leto pa gozd zamenja voda. Lansko poletje so se smreke in hrasti umaknili brezam in mimo je tekla Vltava.

05. januar 2012

SISI

Sisi je ena luštna trgovina na Starem trgu v Ljubljani. Vsaj zdi se mi tako, ker je še nisem videla. (Bom nadoknadila ob prvem obisku Stare Ljubljane.) Sem pa dodobra prebrskala njihovo spletno stran in imam izbrana dva favorita: Heico zajčkovo luč in hiško za nabiralce prahu znamke Ferm living. Za prvo mi je bilo obljubljeno, da jo dobim ob nekem posebnem dogodku, za drugo pa so pogajanja še v teku. :)


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...