30. september 2014

BISTRA HČI PLANIN

Spomnim se učne ure pri slovenščini, nekje v šestem, sedmem razredu osnovne šole. Učili smo se o poeziji Simona Gregorčiča. Nekdo od sošolcev je spraševal kakšna barva je zelenomodra in kot naročeno sem ravno takrat imela oblečen pulover prav takšne barve.
Osemdeseta in osnovna šola so že zdavnaj minili. Večina spominov zbledela. Soča pa ostaja enaka. Krasna!


Soči

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Simon Gregorčič

25. september 2014

ROBINZONI

Letošnje poletje je odšlo, še preden je dodobra zaživelo. Da ne bi tako odfrčal tudi spomin na letošnji glavni dopust, po dolgih letih zopet preživet na morju, bom tudi tukaj deponirala nekaj utrinkov.

Kornati, otok Žut, stara kamnita ribiška hiška na samem, midva in najina kosmatinka. Vožnje z ribiškim čolničkom, oderuški gostinci v marini (ampak pršut je bil pa dober), pelinkovec, knjige, moje prvo ribarjenje z ribiško palico (in to uspešno, tisto malo ribo sva si pravično razdelila), moja prva posneta fotografija, ki so jo objavili v eni od slovenskih revij ter mala miška, ki je eno noč priredila pravcato zabavo, zaradi katere nisva spala.

Naslednje leto me vleče na vzhod. Kar slišim, kako nas kličeta Romunija in Moldova. :)






23. september 2014

POZDRAVLJENA JESEN

Veselim se obarvanega listja, kostanja in gob, pa čaja z medom in prvega ognja v kaminu. Jesen, lepo pozdravljena!

 
Foto: vir

2. september 2014

GRAD SNEŽNIK

Pri nas je zadnje čase bolj suša z izleti. Se trudiva vsaj približno dokončati hišo in tako ne ostaja ravno veliko časa (in denarja) za pohajkovanje naokoli. To nedeljo se me je moj zidar/tesar/arhitekt/finančnik/itd usmilil in me s skuterjem odpeljal na lepše, na grad Snežnik. Ker sva bila brez pasje družbe, sva izkoristila tudi voden ogled notranjosti gradu in bila prijetno presenečena. Vsekakor priporočam.

Grad Snežnik stoji na Notranjskem, blizu istoimenske gore Snežnik, njegova zgodovina pa sega celo v 11. stoletje. Večina ohranjenega pohištva in grajski park so iz obdobja zadnjih lastnikov, nemške družine Schönburg-Waldenburg (1853-1945), ki je grad uporabljala kot poletno rezidenco.

Po drugi svetovni vojni je bilo posestvo Snežnik nacionalizirano in je kot lovska postojanka pripadlo državnemu protokolu.

V obdobju od 2005 do 2008 je bil grad prenovljen. Danes z njim upravlja Narodni muzej Slovenije in je od leta 1983 dostopen tudi javnosti.




Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...