28. junij 2015

ALBANIJA 5. DEL - AVANTURISTIČNA POT NA MORJE

Po raziskovanju notranjosti države je bila moja največja želja, da čim prej obiščemo tudi morje in tako opevane peščene plaže. Nihče od naju ni ravno ljubitelj morskega turizma in praženja ob vodi, a med prvomajskimi prazniki, ko so plaže prazne, sonce pa še nima poletne moči, se kakšnega ležernega dneva ob Jadranu ne braniva. 

Da bi čim bolj izkoristila dan, smo na pot krenili že zjutraj, pred zajtrkom. Načrt je bil, da se ustavimo nekje ob poti, na podeželju in si v miru privoščiva zajtrk v Marjetki. Tako sva po kakšne pol ure vožnje skrenila z glavne ceste na kolovoz. Kmalu se je izkazalo, da pot ne pelje na travnik, ampak do neke hiše in sva želela obrniti. Zaradi visoke trave je Jure spregledal jarek ob poti in zadnji del avtodoma je končal v luknji. Situacija ni bila ravno spodbudna, a po pol ure je bila Marjetka, zahvaljujoč lokalnim rešiteljem, lopati ter trhlim deskam spet z vsemi gumami na trdnih tleh. Ko gledam nazaj, je vsa zadeva precej komična in škoda, da nisem celotnega dogodka posnela, saj bi nastala super albanska komedija s trebušastim gospodom v beli spodnji majici in z zlatim zobom v glavni vlogi. Na koncu sva bila midva poplačana z nadaljevanjem poti, naši rešitelji pa so lahko v miru spili slovensko kavo na terasi pred hišo. In grem stavit, da še danes stresajo šale na račun dveh norih Slovencev z ogromnim psom. :)

Končno sva dočakala zajtrk, ki je bil bolj leteč, saj je bilo do cilja tega dne še nekaj ur vožnje. Pot nas je nato peljala skozi mesto Vlorë, za Dračem (Durrës) drugo največje pristanišče v Albaniji, kjer se poleg ribištva in industrije v zadnjem času najbolj razvija turizem. Mesto je polno novih hotelov in ob vožnji skozi center se mi je zdelo, kot da sem v povsem drugem svetu, morda kje v Miamiju.

Pogled na mesto in zaliv pred njim je precej markanten in zato smo se ustavili nekaj kilometrov naprej, da bi posnela fotografijo ali dve. Takrat se je zgodila druga nezgoda tega dne. Jure je prepozno umaknil prste ali pa so se vrata kombija prehitro zaprla. Rezultat je bil dokaj krvav, na srečo brez počenih kosti in le mrzla pločevinka piva in obliži so rešili mojega ranjenca. Kot pravi kavalir je malo stisnil zobe in nas čez čas odpeljal naprej proti jugu.






Foto: Jure in moja malenkost


25. junij 2015

ALBANIJA 4. DEL - BERAT IN VINSKA KLET ČOBO

Berat je najstarejše albansko mesto, njegova zgodovina je stara preko dva tisoč let. Mesto je nekdaj cvetelo v rokodelstvu ter trgovini, vse do danes pa so uspeli ohraniti tudi staro urbanistično zasnovo, zaradi katere je Berat od leta 2008 pod UNESCO-vo zaščito. Da gre res za svojevrstno svetovno dediščino je jasno slehernemu, ko zagleda hiše v nabrežju, ki se dvigujejo ena nad drugo in se s svojimi značilnimi okni odpirajo proti reki. Zaradi teh oken se je Berata prijel vzdevek "mesto tisočerih oken". Nad mestom se nahaja tudi trdnjava, ki za svojim obzidjem ponuja pravcati muzej na prostem. Nekatere hiše so še vedno poseljene in prebivalke negujejo tradicijo ročnih del ter izdelke ponujajo turistom razobešene kar po kamnitih zidovih.

Po nekaj dneh v Albaniji sva si po ogledu Berata končno privoščila hrano, kot se šika za ta del Evrope - burek. Ideja je bila, da se vsedeva na klopco v parku in v miru pojeva. Iz tega ni bilo nič, ker se nama je takoj priključila skupina otrok, ki jih je kot magnet privlačila Roxy. Tako smo imeli skupno malico, ki je bila polna hihitanja.

Zvečer sva imela dogovorjeno degustacijo v vinski kleti Čobo, za kar sva se odločila po nasvetu Nine. Kako se njenemu nasvetu ne bi odzvala, če je kulinarika prav tako pomemben del pri odkrivanju nove dežele.

Ker lastnika ravno ta dan ni bilo doma, je bila najina gostiteljica njegova enajstletna hči. Ta nama je najprej razkazala klet, pakirnico in sobo za degustacijo, vse lično kot iz škatljice. Postregli so nama na terasi. Poleg petih vrst vina so na mizo prinesli še dve vrsti lokalnega sira, olive, olivno olje, pršut in povsem sveže sarme iz vinskih listov in riža, ki jih je pripravila stara mama.

Prenočila sva niti ne sto metrov stran od vinske kleti Čobo, v družinskem campu, ki ga vodi zelo prijetna gospa z dologletnimi delovnimi izkušnjami iz turizma, ki jih je pridobila v Grčiji. Družbo nam je tokrat, namesto kokošk s severa, delal udomačen sosedov kunec.







Foto: Jure in moja malenkost

23. junij 2015

ALBANIJA 3. DEL - MESTO KRUJE IN PRESTOLNICA

Po Škodri je sledil premik v nov tabor, nekoliko južneje od mesta. Camp je v lasti družine z Danske in tudi zgledno urejen. Poleg nekega starejšega gospoda, ki je ves večer nekaj zavzeto tipkal in študiral knjige, smo bili edini gostje. Presenečnje je sledilo zjutraj, ko kar naenkrat nismo bili več sami. Vse kapacitete so bile zapolnjene, saj so celotno področje campa zavzele kokoši in njihovi petelini.

Odločila sva se, da ta dan obiščemo dve mesti: Kruje (albansko Krujë) in Tirano. Da ne bi zmanjkalo časa, sva se podvizala takoj po zajtrku in kokoškam odstopila še preostali del campa.

Glede na to, da je orel simbol Albanije, bi v prispodobi lahko rekla, da je mesto Kruje pravo orlovo gnezdo. Nahaja se namreč na nadmorski višini 610 metrov nad morjem, trdno zasidrano na pobočju gora. Nekdaj je bilo središče države, od zdajšnje prestolnice ga loči le 20 kilometrov. Z gradu seže pogled prav do morja, mene pa je najbolj navdušila otomanska tržnica. V bistvu je to ulica, kjer so trgovinice z nekakšno mešanico balkansko-turških spominkov. Ker nihče od naju ni ljubitelj nakupovanja le-teh, sva si samo napasila oči in izmenjala nekaj besed in vtisov s slovenskimi turisti, ki sva jih srečala.

Nato nas je čakala Tirana. Ob sprejemu je sicer padlo nekaj kapljic, a potem si je dež premislil in dežnik je bil na ogledu le modni dodatek. Po vseh evropskih prestolnicah, ki sva jih obiskala, Tirana izstopa s svojo preprostostjo. Nič bahavih zgradb ali moderno zasnovanih trgov in parkov. Je pa vse čisto in tudi povsem varno sva se počutila ob pohajkovanju. Malo smole sva imela le ob iskanju kosila. V vodniku sva izbrala gostilno z lokalno hrano, a potem razočarana ugotovila, da so jo pred kratkim zaprli. V naslednjo restavracijo nas s psom niso pustili (edinkrat na potovanju, nikjer drugje ni bilo problemov) in ker je bila lahkota huda, potreba po wc-ju velika in ker si nisva želela fast fooda z ulice, sva se vsedla v prvi simpatičen lokal, ki sva ga zagledala in si naročila tipično albansko jed - mehiško tortiljo. :)

V samem centru Tirane je najbolj opazna znamenitost trg, ki nosi ime po narodnem heroju Skanderbergu. Trg krasi 11-metrski Skanderbergov kip, naokrog pa se zvrstijo še narodno zgodovinski muzej s prelepim mozaikom na pročelju - Albanci, ki prikazuje zgodovino albanskega naroda, opera in 35-metrski stolp z uro.

Po nekaj urah v prestolnici je bilo betona in asfalta dovolj, saj imava veliko raje podeželje. Zato sva kompas nastavila proti vinorodnemu področju in mestu Berat.









Foto: Jure in moja malenkost

18. junij 2015

ALBANIJA 2. DEL - MESTO ŠKODRA IN OKOLICA

Odkrivanje dežele se je začelo na severu, kmalu po prečkanju črnogorsko-albanske meje. Prva postojanka je bil camp ob Skadarskem jezeru. In to kakšen camp! Nimam nizkih standardov, kar se estetike tiče, ampak tokrat so me Albanci res presenetili. Brez pripomb. Tudi higiena je bila na spoštovanja vrednem nivoju, kar pa se je hitro spremenilo pri odkrivanju mesta Škodra (Shkodër) in okolice.

Mesto ima okrog 77.000 prebivalcev in je eno najstarejših v državi ter pomembno kulturno in ekonomsko središče. Pri sprehodu skozi center se je takoj izkazalo, da navezovanje stikov z domačini ne bo problem. Še večja atrakcija kot domačini za nas, smo bili mi za domačine. Pravzaprav Roxy, ki s svojo kosmato pojavo skoraj nobenega od treh milijonov državljanov ni pustila hladnega. Pozna se, da je bila država dolgo časa izolirana in so nekatere stvari, ki jih mi srečujemo vsak dan, za njih prava eksotika.

Nad mestom se nahaja grad Rozafa (Kalaja e Rozafës) oziroma njegove ruševine. Kraj je prav prijeten, nadvse fotogeničen z ovcami namesto kosilnic in lepimi razgledi vsenaokrog na mesto, reki Buno in Drino, Skadarskim jezerom...Nad vsem seveda obvezno plapola rdeča albanska zastava s črnim orlom.

Nedaleč od Škodre sva si želela ogledati še eno znamenitost, most Mesit (Ura e Mesit, kar pomeni most na sredini - na sredini so se namreč srečevali ljudje z obeh bregov in trgovali), saj so poprej videne fotografije veliko obetale. Vožnja do tja je bila kot iskanje prave poti v labirintu in navigacija naju je v gosto poseljenem področju z luknjastimi in ozkimi cestami parkrat zavedla, da sva morala obrniti in poiskati novo pot. Končno sva zagledala dolgo pričakovani cilj. Žal pa z njim vred tudi kupe zaudarjajočih smeti in nesrečno umeščenih arhitekturnih priteklin, ki so jih postavili v neposredno bližino in tako uničili pogled na kamniti most iz 18. stoletja, ki je pravzaprav zgodovinski spomenik. Najprej sva bila malo razočarana, potem pa sva se strinjala, da je to tista pristna Albanija, ki počasi izginja in imava srečo, da sva jo še ujela za rep. Da so prav razlike v kulturi tiste, ki dajo potovanjem smisel. Ko se potovanje časovno odmakne, ti v spominu ne ostanejo imena mest, cerkva, gradov..., ampak so ravno odmiki od naše vsakdanjosti in povprečnosti, v eno ali drugo stran, stvari, ki se usedejo v spomin in srce.

Po tako plodnem filozofskem modrovanju :) sva se nagradila s kosilom v bližnji "gostilni". Na začetku je slabo kazalo, ponudba je bila klavrna, a sva na koncu vseeno uspela ublažiti lakoto in žejo. Kljub skromnosti pri gostinski ponudbi sva bila lepo sprejeta ter postrežena in takšna gostoljubnost naju je spremljala vse do zadnjega dne potovanja.






Foto: Jure in moja malenkost

17. junij 2015

TEPIHI NA STENI

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so bile zelo popularne stenske tapiserije in makrameji, največkrat v podobi sove, pretežno v sivih in rjavih odtenkih. Danes so nazaj, seveda v bolj vedri, modernejši obliki. Pred kratkim sem na Pinterestu in Instagramu naletela na fotografije teh umetnin in ne da mi miru, da si ne bi naredila kakšnega kosa. Od kvačkanja mi tako ali tako ostajajo končki preje, navodila niso preveč zakomplicirana, samo še statve potrebujem in gremo. :)





Vir fotografij: Pinterest


08. junij 2015

ALBANIJA 1. DEL - ZAČETEK POTOVANJA

Država: Albanija (Republika e Shqipërisë)
Politična ureditev: republika
Članstvo v EU: ne
Glavno mesto: Tirana
Denarna enota: lek
Uradni jezik: albanščina
Prebivalstvo: 3.002.859
Celotna površina:28.748 km2

Začetki naše poti v Albanijo segajo približno štiri leta nazaj, ko se je Jure s tremi kolegi odpravil na štiridnevni roadtrip po Balkanu. Kljub temu, da so obredli štiri ali pet držav, je najbolj z žarom govoril prav o tisti, ki v preteklosti nikoli ni bila del naše skupne države. In takrat je padla odločitev, da jo enkrat skupaj obiščeva.

Priprave na potovanje so bile bolj praktične narave (obleke, nekaj hrane za prvo silo...), kakšnih natančnih načrtov glede poti si namreč nikoli ne postavljava. V naprej vedno kupiva turistični vodnik, ki kasneje služi kot spominek na pot, si prebereva kakšen potopis in ogledava slike na spletu, natančnejšo pot in kraje, ki jih potem obiščeva, pa večinoma izbereva na licu mesta, povsem odvisno od situacije in danih možnosti.

Na pot proti jugu smo se odpravili v začetku letošnjih prvomajskih praznikov, v soboto ob pol petih zjutraj. Po trinajstih urah in pol, petih prečkanih državnih mejah in enem trajektu smo se tako znašli na naši dopustniški destinaciji in pred nami je bil teden, na katerega sva čakala mesece.



Foto: Jure
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...