28. junij 2012

POLETNO DOMOVANJE

Najin šotor znamke Quechua je super. Postavljen v dveh sekundah, zelo prostoren, zračen, trpežen in nepremočljiv, v hujših nevihtah poleg dveh oseb brez problema sprejme tudi velikega psa. Do popolnosti mu manjka še malo domišljije. Nekaj takega.





Ps - Ampak kljub super šotoru se prašiček za nakup avtodoma že polni. Samo še nekaj kilogramov kovancev je treba zbrati. :)

25. junij 2012

ČEŠKI RAJ - 6. DEL

Rojstni kraj Bedřicha Smetane (poleg Antonína Leopolda Dvořáka najpomembnejši češki skladatelj) je bil lepo presenečenje. Obrobje Litomyšla  je zelo industrijsko in nič kaj prijetno na pogled, center pa urejen in tudi camp, v katerem sva postavila postojanko je zgleden in ima popolnoma obnovljene sanitarije. Mesto se sicer ponaša s precej pomembnimi zgradbami, kot je na primer rojstna hiša prej omenjenega skladatelja in grad, ki je uvrščen na seznam Unescove kulturne dediščine. Namesto kulturnim znamenitostim sva se prepustila gastronomskemu delu vodiča Lonely Planet in ta naju je prepričal, da vstopiva v gostilno U Černého orla. Leta 2000 je bila Litomyšlu podeljena nagrada za »zgodovinsko mesto leta 2000«, jaz pa mu tukaj podeljujem še nagrado za najcenejšo večerjo za dve osebi na Češkem (7 evrov – 175 čeških kron), s povsem spodobno hrano in obveznim pivom.
Velke Losiny so bile »brca v temo«. Tja so naju zvabile turistične table ob cesti in razen prijetnega sprehoda skozi vas so znamenitosti tega kraja (papirnica in graščina) precej nezanimive.
Enaka zgodba se je ponovila tudi pri ogledu edinega slapu na najini poti. Rešovske vodopady je pisalo na tabli in naju zvabilo z glavne ceste. Tresla se je gora in rodila se je miš bi lahko rekli, kajti slapu res ne moremo postaviti ob bok naši Savici ali Rinki. Toliko bolj adrenalinska je bila pešpot do tam, saj sva se, po svetovanju pobiralca parkirnine, podala tja v natikačih, kar se je zaradi strmine in spolzkosti terena izkazalo za nekoliko neodgovorno. Kdo pa še sprašuje za nasvet o obuvalih Čehe, ki se v gore pregovorno odpravljajo v lahkih poletnih natikačih?! 
Camp v Šternberku, ki ga ne priporočam, čeprav tozadevno nimam visokih kriterijev, je bil zadnja postojanka pred povratkom v Slovenijo. Nameravala sva ostati še kak dan, a naju je dež pregnal proti domu. Imela sva ravno še toliko časa, da sva se sprehodila po Olomoucu in si na glavnem trgu privoščila kavo, nato pa pospešila korak proti avtu in ga ujela tik preden je pršenje prešlo v debele dežne kaplje.
Brno tako ostaja neznanka in čaka na naslednji potep po tistem koncu.









24. junij 2012

ČEŠKI RAJ - 5. DEL

Jičin je en od mojih najljubših krajev na Češkem. Tak, kjer je glavna ulica v centru polna ljubkih trgovinic z nepotrebnimi, ampak »moramimeti« stvarmi. Kjer ti prodajalec stare šole steklovino proda in pazljivo zapakira v belih bombažnih rokavicah in kjer te oskrbnica campa na obrobju mesta začudeno vpraša, kaj sredi poletja počneš tu, če so vsi ostali na morju. Ravno zato, sem si mislila, ko sva zvečer pred spanjem v šotoru poslušala skupino čeških otrok, ki so ob tabornem ognju prepevali češke pesmi.
Je pa Jičin tudi krasno izhodišče za treking po Hruboskalskem. Šestnajst kilometrov vožnje in že se znajdeš v posebni pokrajini, katero je voda oblikovala v milijonih let. Območje je prepredeno z gozdnimi potmi. Midva sva izbrala krožno pot, ki se začne pri gradu Hrubá Skála in pripelje do drugega gradu, gradu Valdštejn, in vodi do manjšega kanjona, ki je na posameznih mestih tako ozek, da se težko srečata dve osebi in si res zasluži ime Mišja luknja. Pot nato skozi gozd pripelje do krasnih razglednih točk, kjer se pred tabo odpre pogled na velikane, več kot šestdeset metrov visoke skalnate stolpe. Kamnine so mestoma tako porozne, da sredi gozda lahko najdeš področja, ki spominjajo na peščene plaže nekje na rajskem otoku.
Celotno območje okrog Hruboskalskega, Mlade Boleslav, Jičina in ostalih krajev, ki se nahajajo kakšnih 50 kilometrov severovzhodno od Prage, se imenuje Český ráj (Češki raj). Po videnem povsem upravičeno.
Verjetno zaradi poprej videnih naravnih lepot me mesti Hradec Králové in Pardubice nista posebej očarali. 















23. junij 2012

ČEŠKI RAJ - 4. DEL

Nekoliko manj romantični so bili campi v bližini mesta Plzeň. Tehno glasba se je razlegala iz prvega in naju v kombinaciji s pogledom na horde mladostnikov pognala do drugega, ki pa s prepolnimi, čudno dišečimi smetnjaki in nepopisno gnečo žal tudi ni bil boljša izbira. Zaradi pozne ure sva hočeš-nočeš postavila šotor v zavetju pločevine (beri avtomobilov). Zgodaj zjutraj sva camp zapustila in si zajtrk, vključno s kavo, čajem in svežimi žemljicami, rajši privoščila na samem v naravi. Po zajtrku sva se odpravila v Plzeň, ki se nahaja 90 kilometrov zahodno od Prage in je četrto največje mesto na Češkem. Leži ob sotočju štirih rek. Njegova največja znamenitost je katedrala Sv. Bartolomeja, ki se ponaša z največjim stolpom v državi (102,26 m), ogleda vredna pa je tudi druga največja sinagoga v Evropi ter 20-kilometrska podzemna mreža rovov, ki so delno odprti tudi za javnost. Leta 2015 bo Plzeň (skupaj z belgijskim mestom Mons) Evropska prestolnica kulture, že sedaj pa je prestolnica kar dveh svetovno znanih znamk piva: Pilsner Urquell in Gambrinus.
V nadaljevanju poti sva si ogledala samostan Plasy in cerkev Marianska Tynice. Prvi mi je ostal v spominu predvsem po tem, da je edina stavba ob najinem raziskovanja države, ki propada vsem na očeh in je še niso obnovili, cerkev pa je simpatična zaradi skrbno negovanega parka, ki jo obdaja in zanimivih detajlov na sami zgradbi, kjer so pri prenovi »pozabili« obnoviti določene dele in je tako ob vhodih v cerkev  moč videti še nekaj golih opek.  
Kaj naj povem o tolikokrat opevani Pragi? Hradčani so še zmeraj veličastni, nekaj tudi po zaslugi našega Plečnika, in Karlov most kot zmeraj povezuje oba bregova Vltave. Kako priročno za razne umetnike, ki na njem razstavljajo in prodajajo svoje stvaritve. Za turizem v Pragi se ne bojim, mislim, da posel čudovito uspeva. Pasjim lastnikom bo verjetno zanimiv podatek, da praška mestna policija skrbi za žejne štirinožce in jim v vročih poletnih dneh ponuja vodo za osvežitev.
Na poti proti Mladi Boleslav, kjer je Škodina tovarna in tudi Škodin muzej (v času najinega obiska ravno v postopku renovacije, vendar si je kljub temu moški član druščine za 1 evro lahko ogledal dva prostora s starodobniki) ter kjer se v nekoliko sodobnejši različici glavnega trga prepozna vpliv denarja, sva naletela na razvaline gradu Zviretice. Ta je bil zgrajen v 14. stoletju, dvakrat utrpel požar (v 17. In 18. stoletju) in po drugem ostal ruševina. Z ohranjenega stolpa je lep razgled na okolico, travnate površine ruševin pa ponujajo odlične prostore za piknike in počitek, kar je nekaj domačih turistov v času najinega obiska s pridom izkoriščalo.















22. junij 2012

ČEŠKI RAJ - 3. DEL

Naslednji dan sva krenila proti severozahodu, da si ogledava Vimperk, ki ima vsega skupaj 8500 prebivalcev. Nič kaj turistično mestece leži dokaj visoko, na 720 metrih nadmorske višine, ob stari trgovski poti iz Bavarske do Bohemie, ki je bila nekdaj glavna za transport soli. Nad mestom dominira veličastna trdnjava nekdanjega gradu, ki se sedaj uporablja kot mestni muzej. Originalen gotski grad so najprej v 13. stoletju rekonstruirali v renesančnemm, v 18. stoletju pa v gotskem stilu. Poleti je v mestu tradicionalni festival imenovan »Poletje pod Boubínom«. Ime je dobil po gori Boubín (1362 m.n.v), ki leži južno od mesta in je peta najvišja gora narodnega parka Šumava.
Pred prečkanjem Šumave, kjer svoj prosti čas in dopust preživlja veliko ljubiteljev narave, kolesarjenja in trekinga, za kar je na voljo več kot 500 kilometrov označenih poti, sva se na kratko ustavila še v kraju Husinec, kjer se je leta 1369 rodil Jan Hus, verski reformator, teolog, pridigar, rektor praške univerze in najverjetneje tudi avtor reforme češkega pravopisa, neke vrste češki Trubar. Hus je v svojih delih kritiziral propad vrednot katoliške cerkve in ker svojih naukov kljub grožnjam in prigovarjanju ni hotel preklicati, so ga leta 1415 zažgali na grmadi. 6. julij, dan njegove usmrtitve, je na Češkem državni praznik. V Husovem rojstnem kraju je možen ogled njegove rojstne hiše.
Nikjer nisem zasledila, da bi bili mnogoštevilni češki gradovi posebej zanimivi za turiste in bi jih dajali v bok z gradovi Ludvika Bavarskega ali tistimi iz doline Loare. Obstajajo sicer izjeme, kot sta na primer grad Hluboka (najbolj oblegan grad na Češkem) in grad Rožemberk, ostali so bolj ali manj obiskani le s strani lokalnega prebivalstva. Eden takih je tudi grad Kašperk. Kamniti grad, ki se nahaja v osrčju gozdov, precej obnovljen, zelo avtentičen, brez nepotrebnega kiča. Brez plačila si lahko ogledaš grajsko dvorišče, z nakupom vstopnice tudi zahodni ali vzhodni stolp. Slednjega sva si za ogled izbrala midva, toliko bolj vesela, ker je vstop dovoljen tudi psom. Dobro je, če ima pes nekaj agility spretnosti, da lahko pride po zelo ozkih in strmih stopnicah (praktično lestvi) v peto nadstropje (in potem tudi dol), od koder se odpre lep pogled na okolico. Ne škodi niti, če lastnih psa nima strahu pred višino ali vrtoglavice in če razume vsaj malo češko ali nemško. Vodenja v angleškem jeziku ni.
Nekaj kilometrov od gradu se nahaja mesto Kašperske Hory, po katerem je grad dobil ime. V poletnih mesecih precej izumrl, sicer prijeten, a nič poseben kraj. V spomin pa se mi je vtisnilo kosilo v eni od gostiln. Lokalna specialiteta, katere osnova so testenine, ostali dodatki po izbiri (od slanine do zelenjave), vse skupaj prekrito s sirom in gratinirano v pečici. Po vsej, z nezmleto kumino začinjeni hrani, dobrodošla sprememba.
Kasneje se je izkazalo, da je bil dan rezerviran za gradove, saj sva si lahko ogledala tudi grad Velhartice, ki preseneti s svojo romantično in zelo fotogenično zunanjo podobo.









Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...