29. julij 2016

LESENE DESKE

Ribnica je znana po suhi robi. In odkar sva se naselila na tem koncu, se v najini kuhinji vztrajno polni predal s različnimi kuhalnicami in podobnimi lesenimi pripomočki, v shrambi pa imava zavidljivo zbirko lesenih desk, ki sva jih prejela v dar. Na Pinterestu je kar nekaj nadvse vabljivih idej za serviranje hrane in ob naslednjih obiskih bom poskusila ustvariti in ponuditi kaj podobnega.






Fotografije: Pinterest

27. julij 2016

RABELJSKO JEZERO

Rabeljsko jezero leži na italijanski strani pod prelazom Predel. Je ledeniškega izvora, a legenda pravi drugače in Simon Gregorčič je celotno zgodbo opisal z naslednjimi verzi.

Glej, jezero temno sred gorskih vrhóv,
glej burne jezerske valove
in čuj med hrumenjem, šumenjem valov
te votlo zvoneče glasove!
Odkod se to votlo zvonenje glasi,
ko sapa viharna valove vali?
In kodi ta hiša na prodi
z valovi obdana povsodi?

Kjer jezero danes zeleno leži
in temne valove preliva,
vasica tam stala nekdanje je dni,
vasica in trata in njiva.
In bister potoček, šumljaje na glas,
ovijal to vas je kot srébrni pas,
zalijal cvetoče je polje,
da gnalo, rodilo je bolje.

Lepó, oj lepó je to selo biló,
in čedno zares in premožno,
a ljudstvo, oh ljudstvo je bilo trdó,
brezčutno, hudobno, brezbožno.
Zastonj mu na vrata je vbogi trpin,
zastonj je potrkal otrok bolečin,
hladila, zdravila za bóli,
za toge ni našel nikoli! —

Za góre vtonilo je sonce zlató,
in noč se že dela iz mraka;
po ozki stezici še stopa nekdo,
počasi k vasici koraka.
Neznano ženico, sam Bog ve odkod,
prinesle stopinje so trudne do tod,
in ženi otrok po otročje
privija se v mehko naročje.

Ta mati je videti bornih ljudi,
a lepa pa v cvetu života;
nedolžnost iz jasnih ji seva oči,
z obličja dobrota, milota.
In detece nežno, oj dete mladó,
kako je to bilo ljubó in lepó,
oj ljubo tako in pa zalo,
kot da bi nebo ga poslalo!

"Prijatelji božji, daj oče dobrot
še dolgo vam srečno živeti;
o, vsmilite naju se, vbogih sirot,
ki sama sva, sama na sveti!
Tema je že zunaj in veter in mraz,
počiva naj se nocoj tu pri vas:
kdor sprejme pod streho berača,
nebo ga obilno poplača."

Od praga do praga s solzami v očeh
za nočno se vklanja ležišče;
a tukaj pri teh neobčutnih ljudeh
zastonj si usmiljenja išče:
"Nič niste na boljšem, pojdite drugam,
obojnim ni dosti prostoren ta hram!"
S tem vsak jo od hiše odpravlja,
in mnogi še psovke pristavlja.

Že zunaj vasi, že na polju stoji,
na mrazu, v temini, brez hiše —
pretresa ji sapa ledena kosti,
in revica k nebu mi vzdiše;
"Oh, oče na nebu, ti oče sirot,
skrij naju pod svojo mogočno perot,
ljubezen s sveta je zbežala,
brezčutni ljudje so kot skala.

Jaz morda zaslužim, tožiti ne smem,
da ven me podijo iz stanja;
a dete, kaj ti si storilo, ne vem,
da ljudstvo tako te preganja!
Saj ti si nedolžna, si angelska stvar,
žalilo ti nisi nikogar nikdar;
in vendar, sirotica, tebe
so tudi pahnili od sebe.

Kje najdem ti gnezdece, ptiček ti moj,
kje hočem ti mehko postlati?
Pa, srček preljubi, nikar se ne boj,
saj čuva ljubeča te mati!
Zibala v naročju te bodem lepó
in grela te bodem z dihanjem skrbnó,
da mraza obran le tebe,
a mene naj potle le zebe!"

Besede vzdihljaj zaduši ji globok,
srce se ji v žalosti vtaplja,
čez lice se solzni ji vlije potok,
a ne le za kapljico kaplja.
Solzé siromakov pač težke solzé,
górje ti, nevsmiljeno ljudstvo, gorjé!
Solzá, ki sirota jo lije,
do neba za kazen upije!

Že hoče se vleči na zemljo, pa - glej!
kaj sveti se ondi v bližavi?
Tam hiša samotna je, mati se k njej
in v upu in strahu napravi.
Kdo ondi prebiva? Li upati sme,
da ondi človeški živijo ljudje?
Če hiša še ta jo odžene,
potem ni več nade nobene.

Potrka. — Siv starček odklene ji hram,
ki luč ga brleča obseva;
otroci na slami počivajo tam,
uboštvo tu vlada in reva.
"Zavetja ne najdem sirota nikjer,
podijo povsodi kot divjo me zver,
o, dajte, vsaj vi ne pehajte
od svoje pohlevne me bajte!"

"Le noter, le noter in mati in sin
stopita, počijta se z nami;
pri hiši ni pernic ne mehkih blazin,
počivajta z nami na slami!"
K družinici dobri se vležeta zdaj,
nad njima pa plava nebeški čuvaj
in hišo, kjer tujka počiva,
pod svoje peruti zakriva. —

Čuj, zunaj pa divje razsaja vihar,
od néba lijó se povodnji,
žar šviga na žar in udar na udar,
približal mar dan se je sodni?
In zdajci, o groza, drobeči potres!
Hrumenje, rohnenje od strmih nebes
groznó in strašnó se razlega —
kaj bode, kaj bode iz tega!

Potihnil vihar je in dela se dan,
in kočico starček odklepa;
izginila tujka pred zoro je stran —
a kje je vasica prelepa?
Ne hiše, ne stolpa, ne cerkvice ni,
kjer vas je ležala, jezero leži;
edino le hišica mala
na suhem je produ ostala...

Še danes ta hiša na produ stoji,
od strašnega priča večera;
vse drugo ko v grobu globokem leži
mrtvó pod valovjem jezera;
le včasi, ko veter valove vali,
ječé utopljeni se zvon oglasi...
Solzá, ki sirota jo lila,
od neba je kazen sprosila!

(Simon Gregorčič)




Foto: Jure in moja malenkost

26. julij 2016

BOLGARIJA: VELIKO TARNOVO

Ko v juniju poletje še niti pokukalo ni v Slovenijo, je termometer v Bolgariji že kazal 38 stopnj Celzija. In prav na tak pasje vroč dan sem obiskala Veliko Tarnovo. Nekdanja bolgarska prestolnica se dviga na treh gričih nad okljuki reke Yantre in turiste privablja s svojo edinstveno arhitekturo. Prijetno ohlajen muzej z zavidljivo zbirko ikon je bil pravi balzam po razgretih kamnih z obzidja, dan pa seveda ne bi bil popoln, če vsemu temu ne bi sledilo okusno kosilo in brskanje po trgovinah s spominki.  








 

05. julij 2016

BOLGARIJA: JAMSKI SAMOSTAN ST. DIMITAR BASARBOVSKI

Nedaleč od mesta Ruse v Bolgariji leži jamski samostan St. Dimitar Basarbovski. Ima okrog 300 sob, od katerih je 40 spremenjnih v cerkve. Njegovi začetki segajo v 12. stoletje, a je bil v 15. stoletju zapuščen. Ponovno so ga oživili leta 1937.








02. julij 2016

BOLGARIJA: RUSE

Če bom kdaj ujela zlato ribico, bo ena od mojih želja, da mi podari pogum. Zaradi pomanjkanja tega sem v življenju izpustila marsikatero dobro stvar, zaradi katere mi je še danes žal.

Nadvse vesela pa sem, da sem se v službi po mnogo letih končno opogumila in se prijavila na razpis, ki me je tri tedne nazaj ponesel v Bolgarijo, v mesto Ruse. Bila je lepa, zanimiva izkušnja, ravno prava mešanica dela in prostega časa. Ob povratku sem si obljubila, da se čez čas ponovno prijavim. Upam, da mi uspe brez ribice v mreži. :)

Ruse je univerzitetno mesto s 150.000 prebivalci in leži povsem na meji z Romunijo, od katere jo loči le Donava. Nanjo sem gledala tudi iz hotelske sobe in poleg prelepega razgleda mi je nudila tudi spomine na lanski dopust.

Ob popoldnevih in večerih, ko so bile delovne obveznosti končane, sem spoznala dodobra vsak kotiček v centru in se hitro počutila povsem domače. K temu je verjetno pripomoglo tudi to, da so bili domačini zelo prijazni in prav oni so eden od razlogov, da bi se v Bolgarijo rada vrnila še kdaj.









Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...