6. julij 2015

ALBANIJA 8. DEL: GJIROKASTËR IN DOLGA POT ČEZ HRIBE

Predzadnji dan v Albaniji sva začela precej zgodaj, še preden so se jutranje meglice razkadile, saj so delavci že hodili v službo v polnilnico vode, za katero smo bili nastanjeni, in malo pogledovali k rumenemu kombiju s tujo registracijo. V sosednji vasi sva se ustavila za zajtrk, nato pa se odpeljala do večjega kraja v bližini - Gjirokastër.

Mesto je pod UNESCO-vo zašito in, podobno kot Berat, že samo po sebi muzej. Pečat mu dajejo predvsem kamnite hiše s prav tako kamnitimi strehami, ki so arhitekturna posebnost in zaradi katere ga nekateri imenujejo tudi "kamnito mesto". Z gradu, ki se dviga nad starim jedrom, se odpira prelep razgled daleč naokrog na celotno mesto in oklico s hribi ter reko Drino. Gjirokastër je rojstni kraj dolgoletnega albanskega voditelja (diktator Enver Hoxha), dvojezične table krajev pa nakazujejo, da na tem področju živi tudi grška manjšina.

Poleg arhitekture mi bo v spominu ostal še sprehod skozi bolšji sejem v najbolj pristni obliki in občutek groze, ko sem videla, da nas je okupirala gruča albanskih policajev v popolni bojni opremi. Trenutek kasneje se je na srečo izkazalo, da so čisto miroljubni in edina stvar, ki so jo želeli od nas, je bila fotoseansa z rahlo naveličano Roxy. 

Po vseh dogodivščinah iz mesta je bil popoldne čas za nov podvig - 190 kilometrov vožnje do mesta Korçë. Številka na prvi pogled sicer ni visoka, ampak če je od tega 140 kilometrov serpetin in luknjastih gorskih cest, imajo kilometri povsem drugačno težo. A je trud poplačan s pogledi v naravo, po kateri se cesta vije. Skoraj neposeljeno področje, dvatisočaki, nepregledni gozdovi in prostrani travniki.

V mestu Leskovik, kjer glede na pozornost, ki smo jo bili deležni, prav veliko turistov ne vidijo, sva naredila postanek za kosilo, do velikega kosa pečenega jagenjčka, ki ji ga je odstopil eden od lokalcev, pa je prišla tudi Roxy.










 
Foto: Jure in moja malenkost

3. julij 2015

ALBANIJA 7. DEL - ČISTO NA JUG, V BUTRINT

Na priporočilo Američanov, ki sva jih srečala dva dni nazaj na vrhu prelaza, sva na poti proti jugu spotoma obiskala tudi samostan sv. Teodorja oziroma njegove ruševine. Po nakupu domačega olivnega olja v eni od bližnjih vasic, smo popoldne dosegli skrajni jug države, povsem na meji z Grčijo, kjer se nahaja nacionalni park in starodavno mesto Butrint. Njegovo območje je obkroženo z gosto vegetacijo in posledična senca je več kot dobrodošla pri odkrivanju bogate mediteranske preteklosti (od 4. st. p.n.š. do 19. st. n.š.), ki jo ponujajo kamniti ostanki gledališča, krstilnice, beneške trdnjave, bazilike, obrambnega stolpa...

Po učni uri zgodovine sva si za kosilo, oziroma bolj večerjo, v eni od gostiln ob poti privoščila popečen sir, sveže postrvi iz bližnjega potoka, zeleno solato z mlado čebulo ter domače belo vino, nato pa že drugo noč zapored prenočila "na divje" za polnilnico vode Glina v bližini mesta Gjirokastër.







Foto: Jure in moja malenkost
Grad Butrint se nalazi na krajnjem jugu Albanije, okružen gustom vegetacijom. Na brežuljku pored jez...

Originalno objavljeno na stranici www.svet.rs/estrada/albanija-otvara-vrata-nacionalni-park-rimski-grad-but

1. julij 2015

ALBANIJA 6. DEL - RAJSKA PLAŽA

Po prejšnjih neljubih peripetijah sva bila do konca dne poplačana s prelepimi razgledi in rajsko plažo.

Pot do najlepših plaž v državi vodi čez visok prelaz Llogara in pri spuščanju na južno stran se meter za metrom odpirajo razgledi, ki jemljejo sapo. Visoke gore v kombinaciji s turkiznim morjem so prava paša za oči in čudovit motiv za fotografije.

Po spustu k vznožju gora sva zapeljala na prvo plažo in takoj sprejela odločitev, da bo to naša naslednja postojanka, kjer bomo preživeli naslednji dan. Kakšno navdušenje! Pri obveznem kopanju so nama z Roxy malo nagajali valovi in sva bolj kot ne samo spodbujali nabolj neustrašnega plavalca med nami. Zvečer sva si z Juretom privoščila piknik in nato nekaj lokalne kulinarike (baklave, konjak...) v družbi Karin in Marca, dveh simpatičnih Švicarjev, ki sta bila na poti do Grčije.

A žal je tako, da tudi na potovanju čas teče, včasih še hitreje kot v vsakdanjem življenju, in treba se je bilo odpraviti naprej. Žal mi je, ker vem, da četudi se bomo vrnili na isto mesto, plaža nikoli več ne bo takšna. Do nje so malo pred našim obiskom zgradili asfaltno cesto, table ob njej pa že nakazujejo, kakšno turistično naselje naj bi zraslo na tem koščku raja.









Foto: Jure in moja malenkost
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...