PRIMOŽ TRUBAR

Da je avtor prve slovenske knjige Katekizem in abecednik, ki datira v leto 1550, Primož Trubar, čivkajo že vrabci na strehi. Nekaterih stvari pa v šoli ne povedo. Ali ste vedeli, da je bil Trubar trikrat poročen? Da je odraščal v mlinu? Jaz zdaj vem to in še več. Ker sva se pred kratkim s skuterjem odpeljala na tradiconalni vsakoletni izlet s skuterjem v Rašico pri Velikih Laščah in si ogledala Trubarjevo domačijo.

Foto: Jure

KJE JE TIPKA STOP?

Teče tretji teden, odkar smo se vrnili s potovanja po Romuniji in Moldaviji. Tretji teden, ko telefoni v službi nonstop brnijo, ko je elektronski predal premajhen za vso pošto, ko so roki za vse naloge zdaj in ko bi najraje pritisnila na tipko stop in šla nekam. Nekam v eno kočo, samo s knjigo, kvačko in volno.

Foto: Cabin Porn 

SPET V LONČARSKO ŠOLO

Včeraj sem oddala prijavnico za lončarsko šolo, ki jo izvajajo v Rokodelskem centru Ribnica. Po eni strani se zelo veselim začetka, po drugi strani pa imam kar malce treme. Navsezadnje bomo s sošolci že tretji, zaključni letnik in od nas se pričakuje, da na koncu vse svoje znanje in spretnosti vložimo v zaključni izdelek. Lanski "maturanti" so bili odlični vsi po vrsti in upam, da jim bo naša skupina uspešno sledila. Torej, zavihajmo rokave!

 Foto: Pinterest

MADDIE

Ste kdaj poskušali fotografirati psa? Ste? Potem vam je jasno, da to ni mačji kašelj. Moji poskusi z Roxy so sicer obrodili nekaj simpatičnih posnetkov, a sem nadvse hvaležna digitalni fotografiji, ker bi petnajst let nazaj bankrotirala že pri kupovanju filmov za fotoaparat. :)

Maddie in Theron Humphrey sta neverjeten tandem. Vse njegove ideje, pa njena potrpežljivost... Ah, kaj bi govorila o tem. Fotografije so dovolj zgovorne. Ure in ure bi jih lahko gledala.

KAVKA

Nekje na Poljskem stoji zelo stara lesena hiša. In to takšna, da se ti ob pogledu nanjo cedijo sline od vsega lepega. Kar niti ni čudno, saj je lastnica ilustratorka in grafična oblikovalka. Družbo v pravljični hiši ji delajo mož, psička Fika, štiri mačke in gora knjig. Na socialnih omrežjih sem večkrat zasledila različne kotičke njenega doma, zdaj sem skupaj zložila celo sliko. Bi vstopili v njen svet? Kavka čaka na vaš obisk.

STOLI ZA TERASO

Letošnje leto je bilo kar veliko postorjenega okrog hiše. Jure, vsa čast in slava. :) Zadnja pridobitev so robniki okrog hiše in spomladi sledi lesena terasa. Ta bo namenjena predvsem kavi/čaju/kozarcu vina ob prostih trenutkih, resnejšim obedom je namnejen prostor ob letni kuhinji.
Na tržišču je precej vrtnih garnitur, a kaj, ko cene tistih, ki bi se pri meni kvalificirale v ožji izbor za nakup (npr. Acapulco chair), silijo v nebo.

In ker so želje eno, realnost pa drugo, razmišiljam tudi o Ikeinih stolih/počivalnikih PS VÅGÖ.
Jih ima mogoče kdo od vas? So dovolj udobni za zgoraj opisane "aktivnost"? Je plastika odporna na UV žarke ali bi bili v nekaj mesecih na prostem samo še za na odpad?

ALBANIJA 9. DEL - GREMO DOMOV

Mesto Korçë je bil zadnji postanek v Albaniji, a sva šla hitro naprej, ker naju ni pritegnilo. Sledila je vožnja ob Ohridskem jezeru, prečkanje meje z Makedonijo, nato pa kosilo v Bitoli pri prijateljici Mimozi. Lepo so nas postregli in super smo se imeli, a do doma je bilo še veliko kilometrov, zato sva se kmalu poslovila in odbrzela proti Srbiji. Prenočili smo na bencinski postaji v bližini Niša, naslednji dan pozno popoldne pa pristali doma. Za nami je bilo skoraj 3000 prevoženih kilometrov ter veliko lepih izkušenj in novih spoznanj. Albanija je presegla vsa pričakovanja.

Sedaj so misli usmerjene naprej, na naslednjo popotno dogodivščino. Cluj-Napoca, Bukarešta, Črno morje, delta Donave, grof Drakula, Chisinau, Tiraspol... Bomo videli, kaj bodo prinesle novo poti.

ALBANIJA 8. DEL: GJIROKASTËR IN DOLGA POT ČEZ HRIBE

Predzadnji dan v Albaniji sva začela precej zgodaj, še preden so se jutranje meglice razkadile, saj so delavci že hodili v službo v polnilnico vode, za katero smo bili nastanjeni, in malo pogledovali k rumenemu kombiju s tujo registracijo. V sosednji vasi sva se ustavila za zajtrk, nato pa se odpeljala do večjega kraja v bližini - Gjirokastër.

Mesto je pod UNESCO-vo zašito in, podobno kot Berat, že samo po sebi muzej. Pečat mu dajejo predvsem kamnite hiše s prav tako kamnitimi strehami, ki so arhitekturna posebnost in zaradi katere ga nekateri imenujejo tudi "kamnito mesto". Z gradu, ki se dviga nad starim jedrom, se odpira prelep razgled daleč naokrog na celotno mesto in oklico s hribi ter reko Drino. Gjirokastër je rojstni kraj dolgoletnega albanskega voditelja (diktator Enver Hoxha), dvojezične table krajev pa nakazujejo, da na tem področju živi tudi grška manjšina.

Poleg arhitekture mi bo v spominu ostal še sprehod skozi bolšji sejem v najbolj pristni obliki in občutek groze, ko sem videla, da nas je okupirala gruča albanskih policajev v popolni bojni opremi. Trenutek kasneje se je na srečo izkazalo, da so čisto miroljubni in edina stvar, ki so jo želeli od nas, je bila fotoseansa z rahlo naveličano Roxy. 

Po vseh dogodivščinah iz mesta je bil popoldne čas za nov podvig - 190 kilometrov vožnje do mesta Korçë. Številka na prvi pogled sicer ni visoka, ampak če je od tega 140 kilometrov serpetin in luknjastih gorskih cest, imajo kilometri povsem drugačno težo. A je trud poplačan s pogledi v naravo, po kateri se cesta vije. Skoraj neposeljeno področje, dvatisočaki, nepregledni gozdovi in prostrani travniki.

V mestu Leskovik, kjer glede na pozornost, ki smo jo bili deležni, prav veliko turistov ne vidijo, sva naredila postanek za kosilo, do velikega kosa pečenega jagenjčka, ki ji ga je odstopil eden od lokalcev, pa je prišla tudi Roxy.

 

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 7. DEL - ČISTO NA JUG, V BUTRINT

Na priporočilo Američanov, ki sva jih srečala dva dni nazaj na vrhu prelaza, sva na poti proti jugu spotoma obiskala tudi samostan sv. Teodorja oziroma njegove ruševine. Po nakupu domačega olivnega olja v eni od bližnjih vasic, smo popoldne dosegli skrajni jug države, povsem na meji z Grčijo, kjer se nahaja nacionalni park in starodavno mesto Butrint. Njegovo območje je obkroženo z gosto vegetacijo in posledična senca je več kot dobrodošla pri odkrivanju bogate mediteranske preteklosti (od 4. st. p.n.š. do 19. st. n.š.), ki jo ponujajo kamniti ostanki gledališča, krstilnice, beneške trdnjave, bazilike, obrambnega stolpa...

Po učni uri zgodovine sva si za kosilo, oziroma bolj večerjo, v eni od gostiln ob poti privoščila popečen sir, sveže postrvi iz bližnjega potoka, zeleno solato z mlado čebulo ter domače belo vino, nato pa že drugo noč zapored prenočila "na divje" za polnilnico vode Glina v bližini mesta Gjirokastër.

Foto: Jure in moja malenkost

Grad Butrint se nalazi na krajnjem jugu Albanije, okružen gustom vegetacijom. Na brežuljku pored jez...

Originalno objavljeno na stranici www.svet.rs/estrada/albanija-otvara-vrata-nacionalni-park-rimski-grad-but

ALBANIJA 6. DEL - RAJSKA PLAŽA

Po prejšnjih neljubih peripetijah sva bila do konca dne poplačana s prelepimi razgledi in rajsko plažo.

Pot do najlepših plaž v državi vodi čez visok prelaz Llogara in pri spuščanju na južno stran se meter za metrom odpirajo razgledi, ki jemljejo sapo. Visoke gore v kombinaciji s turkiznim morjem so prava paša za oči in čudovit motiv za fotografije.

Po spustu k vznožju gora sva zapeljala na prvo plažo in takoj sprejela odločitev, da bo to naša naslednja postojanka, kjer bomo preživeli naslednji dan. Kakšno navdušenje! Pri obveznem kopanju so nama z Roxy malo nagajali valovi in sva bolj kot ne samo spodbujali nabolj neustrašnega plavalca med nami. Zvečer sva si z Juretom privoščila piknik in nato nekaj lokalne kulinarike (baklave, konjak...) v družbi Karin in Marca, dveh simpatičnih Švicarjev, ki sta bila na poti do Grčije.

A žal je tako, da tudi na potovanju čas teče, včasih še hitreje kot v vsakdanjem življenju, in treba se je bilo odpraviti naprej. Žal mi je, ker vem, da četudi se bomo vrnili na isto mesto, plaža nikoli več ne bo takšna. Do nje so malo pred našim obiskom zgradili asfaltno cesto, table ob njej pa že nakazujejo, kakšno turistično naselje naj bi zraslo na tem koščku raja.

 

Foto: Jure in moja malenkost