Da bi čim bolj izkoristila dan, smo na pot krenili že zjutraj, pred zajtrkom. Načrt je bil, da se ustavimo nekje ob poti, na podeželju in si v miru privoščiva zajtrk v Marjetki. Tako sva po kakšne pol ure vožnje skrenila z glavne ceste na kolovoz. Kmalu se je izkazalo, da pot ne pelje na travnik, ampak do neke hiše in sva želela obrniti. Zaradi visoke trave je Jure spregledal jarek ob poti in zadnji del avtodoma je končal v luknji. Situacija ni bila ravno spodbudna, a po pol ure je bila Marjetka, zahvaljujoč lokalnim rešiteljem, lopati ter trhlim deskam spet z vsemi gumami na trdnih tleh. Ko gledam nazaj, je vsa zadeva precej komična in škoda, da nisem celotnega dogodka posnela, saj bi nastala super albanska komedija s trebušastim gospodom v beli spodnji majici in z zlatim zobom v glavni vlogi. Na koncu sva bila midva poplačana z nadaljevanjem poti, naši rešitelji pa so lahko v miru spili slovensko kavo na terasi pred hišo. In grem stavit, da še danes stresajo šale na račun dveh norih Slovencev z ogromnim psom. :)
Končno sva dočakala zajtrk, ki je bil bolj leteč, saj je bilo do cilja tega dne še nekaj ur vožnje. Pot nas je nato peljala skozi mesto Vlorë, za Dračem (Durrës) drugo največje pristanišče v Albaniji, kjer se poleg ribištva in industrije v zadnjem času najbolj razvija turizem. Mesto je polno novih hotelov in ob vožnji skozi center se mi je zdelo, kot da sem v povsem drugem svetu, morda kje v Miamiju.
Pogled na mesto in zaliv pred njim je precej markanten in zato smo se ustavili nekaj kilometrov naprej, da bi posnela fotografijo ali dve. Takrat se je zgodila druga nezgoda tega dne. Jure je prepozno umaknil prste ali pa so se vrata kombija prehitro zaprla. Rezultat je bil dokaj krvav, na srečo brez počenih kosti in le mrzla pločevinka piva in obliži so rešili mojega ranjenca. Kot pravi kavalir je malo stisnil zobe in nas čez čas odpeljal naprej proti jugu.
Foto: Jure in moja malenkost
Ni komentarjev:
Objavite komentar