Velke Losiny so bile »brca v temo«. Tja so naju zvabile turistične table ob cesti in razen prijetnega sprehoda skozi vas so znamenitosti tega kraja (papirnica in graščina) precej nezanimive.
Enaka zgodba se je ponovila tudi pri ogledu edinega slapu na najini poti. Rešovske vodopady je pisalo na tabli in naju zvabilo z glavne ceste. Tresla se je gora in rodila se je miš bi lahko rekli, kajti slapu res ne moremo postaviti ob bok naši Savici ali Rinki. Toliko bolj adrenalinska je bila pešpot do tam, saj sva se, po svetovanju pobiralca parkirnine, podala tja v natikačih, kar se je zaradi strmine in spolzkosti terena izkazalo za nekoliko neodgovorno. Kdo pa še sprašuje za nasvet o obuvalih Čehe, ki se v gore pregovorno odpravljajo v lahkih poletnih natikačih?!
Camp v Šternberku, ki ga ne priporočam, čeprav tozadevno nimam visokih kriterijev, je bil zadnja postojanka pred povratkom v Slovenijo. Nameravala sva ostati še kak dan, a naju je dež pregnal proti domu. Imela sva ravno še toliko časa, da sva se sprehodila po Olomoucu in si na glavnem trgu privoščila kavo, nato pa pospešila korak proti avtu in ga ujela tik preden je pršenje prešlo v debele dežne kaplje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar