ALBANIJA 4. DEL - BERAT IN VINSKA KLET ČOBO

Berat je najstarejše albansko mesto, njegova zgodovina je stara preko dva tisoč let. Mesto je nekdaj cvetelo v rokodelstvu ter trgovini, vse do danes pa so uspeli ohraniti tudi staro urbanistično zasnovo, zaradi katere je Berat od leta 2008 pod UNESCO-vo zaščito. Da gre res za svojevrstno svetovno dediščino je jasno slehernemu, ko zagleda hiše v nabrežju, ki se dvigujejo ena nad drugo in se s svojimi značilnimi okni odpirajo proti reki. Zaradi teh oken se je Berata prijel vzdevek "mesto tisočerih oken". Nad mestom se nahaja tudi trdnjava, ki za svojim obzidjem ponuja pravcati muzej na prostem. Nekatere hiše so še vedno poseljene in prebivalke negujejo tradicijo ročnih del ter izdelke ponujajo turistom razobešene kar po kamnitih zidovih.

Po nekaj dneh v Albaniji sva si po ogledu Berata končno privoščila hrano, kot se šika za ta del Evrope - burek. Ideja je bila, da se vsedeva na klopco v parku in v miru pojeva. Iz tega ni bilo nič, ker se nama je takoj priključila skupina otrok, ki jih je kot magnet privlačila Roxy. Tako smo imeli skupno malico, ki je bila polna hihitanja.

Zvečer sva imela dogovorjeno degustacijo v vinski kleti Čobo, za kar sva se odločila po nasvetu Nine. Kako se njenemu nasvetu ne bi odzvala, če je kulinarika prav tako pomemben del pri odkrivanju nove dežele.

Ker lastnika ravno ta dan ni bilo doma, je bila najina gostiteljica njegova enajstletna hči. Ta nama je najprej razkazala klet, pakirnico in sobo za degustacijo, vse lično kot iz škatljice. Postregli so nama na terasi. Poleg petih vrst vina so na mizo prinesli še dve vrsti lokalnega sira, olive, olivno olje, pršut in povsem sveže sarme iz vinskih listov in riža, ki jih je pripravila stara mama.

Prenočila sva niti ne sto metrov stran od vinske kleti Čobo, v družinskem campu, ki ga vodi zelo prijetna gospa z dologletnimi delovnimi izkušnjami iz turizma, ki jih je pridobila v Grčiji. Družbo nam je tokrat, namesto kokošk s severa, delal udomačen sosedov kunec.

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 3. DEL - MESTO KRUJE IN PRESTOLNICA

Po Škodri je sledil premik v nov tabor, nekoliko južneje od mesta. Camp je v lasti družine z Danske in tudi zgledno urejen. Poleg nekega starejšega gospoda, ki je ves večer nekaj zavzeto tipkal in študiral knjige, smo bili edini gostje. Presenečnje je sledilo zjutraj, ko kar naenkrat nismo bili več sami. Vse kapacitete so bile zapolnjene, saj so celotno področje campa zavzele kokoši in njihovi petelini.

Odločila sva se, da ta dan obiščemo dve mesti: Kruje (albansko Krujë) in Tirano. Da ne bi zmanjkalo časa, sva se podvizala takoj po zajtrku in kokoškam odstopila še preostali del campa.

Glede na to, da je orel simbol Albanije, bi v prispodobi lahko rekla, da je mesto Kruje pravo orlovo gnezdo. Nahaja se namreč na nadmorski višini 610 metrov nad morjem, trdno zasidrano na pobočju gora. Nekdaj je bilo središče države, od zdajšnje prestolnice ga loči le 20 kilometrov. Z gradu seže pogled prav do morja, mene pa je najbolj navdušila otomanska tržnica. V bistvu je to ulica, kjer so trgovinice z nekakšno mešanico balkansko-turških spominkov. Ker nihče od naju ni ljubitelj nakupovanja le-teh, sva si samo napasila oči in izmenjala nekaj besed in vtisov s slovenskimi turisti, ki sva jih srečala.

Nato nas je čakala Tirana. Ob sprejemu je sicer padlo nekaj kapljic, a potem si je dež premislil in dežnik je bil na ogledu le modni dodatek. Po vseh evropskih prestolnicah, ki sva jih obiskala, Tirana izstopa s svojo preprostostjo. Nič bahavih zgradb ali moderno zasnovanih trgov in parkov. Je pa vse čisto in tudi povsem varno sva se počutila ob pohajkovanju. Malo smole sva imela le ob iskanju kosila. V vodniku sva izbrala gostilno z lokalno hrano, a potem razočarana ugotovila, da so jo pred kratkim zaprli. V naslednjo restavracijo nas s psom niso pustili (edinkrat na potovanju, nikjer drugje ni bilo problemov) in ker je bila lahkota huda, potreba po wc-ju velika in ker si nisva želela fast fooda z ulice, sva se vsedla v prvi simpatičen lokal, ki sva ga zagledala in si naročila tipično albansko jed - mehiško tortiljo. :)

V samem centru Tirane je najbolj opazna znamenitost trg, ki nosi ime po narodnem heroju Skanderbergu. Trg krasi 11-metrski Skanderbergov kip, naokrog pa se zvrstijo še narodno zgodovinski muzej s prelepim mozaikom na pročelju - Albanci, ki prikazuje zgodovino albanskega naroda, opera in 35-metrski stolp z uro.

Po nekaj urah v prestolnici je bilo betona in asfalta dovolj, saj imava veliko raje podeželje. Zato sva kompas nastavila proti vinorodnemu področju in mestu Berat.

Foto: Jure in moja malenkost

ALBANIJA 2. DEL - MESTO ŠKODRA IN OKOLICA

Odkrivanje dežele se je začelo na severu, kmalu po prečkanju črnogorsko-albanske meje. Prva postojanka je bil camp ob Skadarskem jezeru. In to kakšen camp! Nimam nizkih standardov, kar se estetike tiče, ampak tokrat so me Albanci res presenetili. Brez pripomb. Tudi higiena je bila na spoštovanja vrednem nivoju, kar pa se je hitro spremenilo pri odkrivanju mesta Škodra (Shkodër) in okolice.

Mesto ima okrog 77.000 prebivalcev in je eno najstarejših v državi ter pomembno kulturno in ekonomsko središče. Pri sprehodu skozi center se je takoj izkazalo, da navezovanje stikov z domačini ne bo problem. Še večja atrakcija kot domačini za nas, smo bili mi za domačine. Pravzaprav Roxy, ki s svojo kosmato pojavo skoraj nobenega od treh milijonov državljanov ni pustila hladnega. Pozna se, da je bila država dolgo časa izolirana in so nekatere stvari, ki jih mi srečujemo vsak dan, za njih prava eksotika.

Nad mestom se nahaja grad Rozafa (Kalaja e Rozafës) oziroma njegove ruševine. Kraj je prav prijeten, nadvse fotogeničen z ovcami namesto kosilnic in lepimi razgledi vsenaokrog na mesto, reki Buno in Drino, Skadarskim jezerom...Nad vsem seveda obvezno plapola rdeča albanska zastava s črnim orlom.

Nedaleč od Škodre sva si želela ogledati še eno znamenitost, most Mesit (Ura e Mesit, kar pomeni most na sredini - na sredini so se namreč srečevali ljudje z obeh bregov in trgovali), saj so poprej videne fotografije veliko obetale. Vožnja do tja je bila kot iskanje prave poti v labirintu in navigacija naju je v gosto poseljenem področju z luknjastimi in ozkimi cestami parkrat zavedla, da sva morala obrniti in poiskati novo pot. Končno sva zagledala dolgo pričakovani cilj. Žal pa z njim vred tudi kupe zaudarjajočih smeti in nesrečno umeščenih arhitekturnih priteklin, ki so jih postavili v neposredno bližino in tako uničili pogled na kamniti most iz 18. stoletja, ki je pravzaprav zgodovinski spomenik. Najprej sva bila malo razočarana, potem pa sva se strinjala, da je to tista pristna Albanija, ki počasi izginja in imava srečo, da sva jo še ujela za rep. Da so prav razlike v kulturi tiste, ki dajo potovanjem smisel. Ko se potovanje časovno odmakne, ti v spominu ne ostanejo imena mest, cerkva, gradov..., ampak so ravno odmiki od naše vsakdanjosti in povprečnosti, v eno ali drugo stran, stvari, ki se usedejo v spomin in srce.

Po tako plodnem filozofskem modrovanju :) sva se nagradila s kosilom v bližnji "gostilni". Na začetku je slabo kazalo, ponudba je bila klavrna, a sva na koncu vseeno uspela ublažiti lakoto in žejo. Kljub skromnosti pri gostinski ponudbi sva bila lepo sprejeta ter postrežena in takšna gostoljubnost naju je spremljala vse do zadnjega dne potovanja.

Foto: Jure in moja malenkost

TEPIHI NA STENI

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so bile zelo popularne stenske tapiserije in makrameji, največkrat v podobi sove, pretežno v sivih in rjavih odtenkih. Danes so nazaj, seveda v bolj vedri, modernejši obliki. Pred kratkim sem na Pinterestu in Instagramu naletela na fotografije teh umetnin in ne da mi miru, da si ne bi naredila kakšnega kosa. Od kvačkanja mi tako ali tako ostajajo končki preje, navodila niso preveč zakomplicirana, samo še statve potrebujem in gremo. :)

Vir fotografij: Pinterest

ALBANIJA 1. DEL - ZAČETEK POTOVANJA

Država: Albanija (Republika e Shqipërisë)
Politična ureditev: republika
Članstvo v EU: ne
Glavno mesto: Tirana
Denarna enota: lek
Uradni jezik: albanščina
Prebivalstvo: 3.002.859
Celotna površina:28.748 km2

Začetki naše poti v Albanijo segajo približno štiri leta nazaj, ko se je Jure s tremi kolegi odpravil na štiridnevni roadtrip po Balkanu. Kljub temu, da so obredli štiri ali pet držav, je najbolj z žarom govoril prav o tisti, ki v preteklosti nikoli ni bila del naše skupne države. In takrat je padla odločitev, da jo enkrat skupaj obiščeva.

Priprave na potovanje so bile bolj praktične narave (obleke, nekaj hrane za prvo silo...), kakšnih natančnih načrtov glede poti si namreč nikoli ne postavljava. V naprej vedno kupiva turistični vodnik, ki kasneje služi kot spominek na pot, si prebereva kakšen potopis in ogledava slike na spletu, natančnejšo pot in kraje, ki jih potem obiščeva, pa večinoma izbereva na licu mesta, povsem odvisno od situacije in danih možnosti.

Na pot proti jugu smo se odpravili v začetku letošnjih prvomajskih praznikov, v soboto ob pol petih zjutraj. Po trinajstih urah in pol, petih prečkanih državnih mejah in enem trajektu smo se tako znašli na naši dopustniški destinaciji in pred nami je bil teden, na katerega sva čakala mesece.

Foto: Jure

MARJETKA

Tri dni nazaj smo se vrnili s krasnega potovanja po Albaniji. Preden na blog spravim nekaj utrinkov, da jih bo čez leta lažje priklicati v spomin, se spodobi, da javno predstavim tudi naše najnovejše prevozno sredstvo.

Z Juretom sva do zdaj vedno potovala z avtom in šotorom. Z leti in z nekajkratnimi nalivi ob nepravih trenutkih pa se je razvila želja po združitvi prevoznega sredstva in počitniškega doma. Inciator in organizator za nakup avtodoma je bil seveda Jure, ki mi je zadnjih nekaj let neumorno kazal oglase raznoraznih starih škrip. Ob vseh tistih Hymer-jih iz časa pmr (pred mojim rojstvom) so mi šle kocine pokonci.

Končno mi je kakšna dva tedna pred njegovim 40 rojstnim dnem poslal oglas, ki je prestal strogo sodniško sito (moja malenkost) in čez nekaj dni je bil star rumen kombi, predelan v avtodom, na najinem dvorišču - kakšno rojstnodnevno darilo! Kasneje sva ugotovila, da je prav čakal na naju, saj je enake barve kot Juretov prvi avto, enake znamke kot moj prvi avto, narejen istega leta, kot sva se midva spoznala in po vrhu vsega prejšnji lastnik živi v kraju, ki se imenuje enako kot naš kraj.

Zaradi opaznih rožastih nalepk smo avtodom prekrstili v Marjetko. In v dobrega pol leta z njo doživeli marsikaj. Od decembrskega zmrzovanja v Istri zaradi nedelovanja webasta, do romantičnega gledanja zvezd v bloških gozdovih, ko sta nas dva lokalna možakarja s terencem izvlekla iz preveč blatnega terena. :)

Marjetka, še na mnoga leta in veliko prevoženih kilometrov!

Foto: Jure

JACK

Včeraj se nama je obetalo mirno popoldne in lep večer v družbi kolegov. Ampak včasih se plani ne izidejo in presenečenja so vedno možna.

Na poti iz službe so v okolici Turjaka nasproti vozeči avtomobili oddajali svetlobne znake in takoj sva pomislila na radarsko kontrolo. Te ni bilo, je pa na sredi magistralne ceste čepelo izmučeno bitje in avtomobili so švigali mimo. Izkazalo se je, da je kuža. Takoj sva ustavila, kolikor varno se je dalo, poklicala psa in ga spravila v avto. Začeli smo odisejado po vseh okoliških vaseh, vendar kužka nihče ni poznal. Poklicala sva veterinarja. Prvega, drugega, tretjega… Vsi so bili izven delovnega časa in povsem nezainteresirani, da bi priskočili na pomoč. Eden od njih nama je celo rekel, da sva se pošteno namočila s tem, ko sva ga pobrala. Še vedno mi ne gre v glavo in žalostna sem, da lahko nekdo s takim poklicem, kaj poklicem, poslanstvo naj bi to bilo, izjavi kaj takega.

Ker nisva ničesar rešila, doma pa naju je že predolgo čakala Roxy, sva se s psom vred odpeljala v Ribnico, na hitro poskrbela za lastnega psa, potem pa se z najdenčkom vred odpeljala nazaj proti Ljubljani. V preverjeni veterinarski kliniki, kjer jim živali pomenijo malo več kot samo mesečni dohodek, so nas prijazno sprejeli. Kosmati obiskovalec je bil deležen celo poljubčka in lastnike smo našli s pomočjo čipa. Izkazalo se je, da je kuža prehodil precej dolgo pot od doma do kraja, kjer sva ga našla in da mu je ime Jack. Lastniki žal niso imeli časa (?), da bi včeraj zvečer prišli ponj, zato je noč preživel na varnem v boksu. Glede na to, kako je bil izmučen, je verjetno celo noč sladko spal in sanjal o svoji dogodivščini.

Upam, da ga v bodoče takšni dolgi izleti ne bodo zamikali ali ga na pot ne bo speljala kakšna ljubezni željna pasja gospodična.  :)

SREČNO, JACK!

NOVO MESTO

Za včerajšnji »izlet« se lahko zahvalim našemu zdravstvu. Ker so vrste za laserske operacije oči v Ljubljani dolge kot jara kača, razen v primeru, da pomahaš s par sto evri, se je mami odločila, da gre v Novo mesto, kjer razmeroma hitro prideš na vrsto.
V bolnišnico sva prišli oboroženi s sendviči, vodo in knjigo za preganjanje dolgčasa. Po dveh urah čakanja je strani v knjigi zmanjkalo. Čakalnica je bila še vedno polna, zato sem se odpravila na krajši potep v mestu. In ugotovila, da je Novo mesto res luštno. Prijetne majhne trgovinice, urejene ulice, nobene gneče… Svoje pa seveda prida tudi Krka, ki leno obroblja staro mestno jedro.
Novo mesto, pridem še kdaj.

BRALNA KONDICIJA

Lansko zimo sem hodila na tečaj kvačkanja in tašča mi je takrat rekla, da bom imela težave, ker branje in kvačkanje ne gresta skupaj, saj vsaka od teh dejavnost zahteva svoj čas. Pa kvačka in knjiga nista nikoli grdo gledali ena na drugo, ker ne za prvo ne za drugo lansko leto nisem imela prav dosti časa. Klub temu sem tu in tam nakvačkala kakšno kapo ter pred spanjem prebrala stran ali dve. Skupaj se je nabralo 17 knjig. Letošnji bralni načrti so veliko bolj širokopotezni in zaenkrat mi gre kar dobro. Berem že tretjo knjigo. Do aprila bo verjetno šlo v tem tempu, potem pa sumim, da bo klic pomladi in vrta močnejši. :)

Seznam prebranih knjig v letu 2014:

1. Lisa See: Snežna roža in skrivnostna pahljača
2. Charles Bukowski: Pošta
3. Alan Bennett: Nenevadna bralka
4. Patrick Taylor: Irski podeželski zdravnik
5. Viktorija Bevc: Posvojitev otrok
6. Vinko Möderndorfer: Opoldne nekega dne
7. Ewan McGregor & Charley Boorman: Dolga pot naokrog
8. Safiya Hussaini Tungar Tadu & Raffaele Masto: Jaz, Safiya
9. James Frey: Milijon majhnih koščkov
10. Ayad Akhtar: Ameriški derviš
11. Anna Gavalda: Samo skupaj, nič drugega
12. John Banville: Morje
13. Cristiano Cavina: V deželi Penavrit
14. Isabelle Minière: Navaden par
15. Liz Jensen: Devete življenje Louisa Draxa
16. Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica
17. Nina Kresswitz: Moški na stranskem tiru

Foto: Vir

ELVIS

Če bi imel gospod Presley na jedilniku malo manj tablet, bi mogoče danes lahko pihal svečke na torti. Točno 80 bi jih bilo.

Foto: Vir